Gledališkega jezika zasebno ne govori nihče

Dramska igralka Vesna Slapar se je igralskemu ansamblu Prešernovega gledališča pridružila leto po diplomi na AGRFT in je kranjskemu gledališču zvesta že več kot 27 let. Ob igranju v matičnem gledališču sodeluje tudi v drugih gledaliških produkcijah, pri snemanju filmov, nadaljevank, vodenju oddaj ter sinhronizaciji risank. Doslej je v gledališču oblikovala okrog osemdeset vlog, pred nedavnim pa se je iztekla priljubljena televizijska serija Takšno je življenje – v njej igra enega osrednjih likov Ireno Vouk –, v kateri večina govorcev uporablja gorenjsko narečje, saj zgodba poteka v izmišljenem kraju na gorenjski strani Karavank. O tem sva govorila v prvem delu, tokrat pa bo pogovor tekel o jeziku in govorici, ki je v uporabi na slovenskih gledaliških odrih.

V letošnji sezoni namreč Vesna Slapar igra enega dveh osrednjih likov, Maureen Folan, odraslo hčer ostarele matere Mag (Vesna Jevnikar) v sodobni irski drami Martina McDonagha Lepotna kraljica Leenana v režiji režiserja mlajše generacije Luke Marcena. Igralci v predstavi, v kateri igrata še Borut Veselko in Miha Rodman, govorijo pogovorni jezik.

»V gledališču načeloma v devetdesetih odstotkih govorimo pogovorni jezik, ki pa ni narečno obarvan. Takega jezika v zasebnem življenju najbrž ne govori nihče, je pa morda še najbližji ljubljanščini in ga razume vsa Slovenija. Za gledališki jezik bi torej lahko rekli, da gre za umetno tvorbo,« pojasnjuje Vesna Slapar in dodaja, da seveda obstajajo tudi predstave, ki dovoljujejo umeščenost v neko lokalno okolje, v katerem prevladuje določena narečna govorica, v gledališču v Novi Gorici na primer primorščina, v Kranju pa gorenjščina. Tako se kdaj za avtentičnost posameznega lika v uprizoritvah izkoristi tudi igralčevo znanje posameznega narečja.

»V Lepotni kraljici Leenana nismo imeli želje po uporabi gorenjščine, a nama je s soigralko Vesno Jevnikar že na vajah začelo izstopati narečje. Odločili smo se, da govora ne bomo omejevali in bomo dopuščali, da jezik nežno zveni narečno gorenjsko,« se priprav na uprizoritev spominja sogovornica. Besedilo je v predstavi sicer govorjeno, kot je napisano, stavkov zato niso spreminjali v gorenjščino, je pa jezik obeh igralk nekoliko narečno obarvan.

Vesna Slapar ob tem poudarja, da so zato lektorji pri njihovem delu zelo pomembni. »Lektorji ne preverjajo samo zapisanega v besedilu, ampak tvoj govor tudi slišijo in te znajo bodisi uvesti v narečje oziroma, če je to potrebno, umakniti iz njega. Sama sicer nisem imela veliko priložnosti govora v drugih narečjih in priznam, da si tega tudi ne želim, saj to od igralca, poleg tega, da mora usvojiti besedilo in lik, ki ga igra, zahteva veliko dodatnega angažmaja in energije.«

Igralci v slovenskih gledališčih seveda izhajajo iz različnih okolij z bolj ali manj poudarjenim narečjem, za igranje v gledališču in pred kamero pa morajo usvojiti gledališki jezik. Igralka na tem mestu dodaja: »V ta 'umetno povišan' jezik potem prenašam tudi svojo emocijo, kakršno bi sicer izražala v svojem zasebnem govoru. To počnem že vso svojo poklicno pot.« In to več kot odlično, tako v gledališču kot pred filmsko kamero.