Hlebško narečje

Nedavno je izšla knjiga Na Dežel' u raju Hlebce, ki jo je avtor Matej Burgar posvetil domači vasi Hlebce. V njej postavlja v ospredje vas, njen nastanek in razvoj skozi stoletja. Ne le, da razkriva, od kod izvira ime Hlebce, v večletnem obdobju nastajanja obsežnega dela je naletel tudi na nekatera nova odkritja in celo mistične skrivnosti, ki jih razkriva bralcem.

V enem od poglavij tega obsežnega domoznanskega dela, ki je nastajalo več kot desetletje, je raziskal tudi hlebško narečje. Kot piše, pregovor Vsaka vas ima svoj glas velja tudi za Hlebce. Posveča se tudi ledinskim poimenovanjem, hišnim imenom in zgodovini domačij.

»V ledinskih imenih in pogovorih s starejšimi domačini je še vedno dokaj dobro ohranjen prvotni govor stare gorenjščine, značilen po akanju (»ne bom« > »na bom«), švapanju (»šla« > »šwa«) in drugih značilnostih. Pomembno je poudariti, da je govor vseboval številne nemške izposojenke,« piše avtor, ki omenja tudi nekatere starinske besede in izposojenke, kot so: »ajmr« (vedro), »anbrt« (enkrat), »arcnije« (zdravila), »bištek« (pribor), »britof« (pokopališče), »durhcug« (prepih), »glaž« (kozarec), »gorkota« (toplota), »gvant« (svečana obleka) ...

Posebnosti krajevnega govora odsevajo tudi izrazi, ki so bili zabeleženi v pogovoru z nekaterimi domačini, denimo z Jahačevo Angelco: »dal« (daljši), »damu« (domov), »drujga« (drugega), »kuga« (kaj), »viš« (vidiš), »za von« (za lon).

V preteklosti je bilo pogosto tudi onikanje, to je raba tretje osebe množine moškega spola, in sicer pri govoru s starimi starši, denimo »stara mama so rekli«. Danes je ta oblika izginila iz rabe, piše avtor. Prav tako so ženske pogosto govorile »na fanta«, kar je značilno predvsem za kraje v okolici Bleda, Bohinja, Tržiča in Mojstrane.

Po pripovedovanju Mulečovega Mateja so Hlebčani govorili specifično »hlebčansko« narečje, ki se je občutno razlikovalo od narečja Hraš ali drugih okoliških vasi. Izgovarjava črke »č« je imela mehkejši naglas kot v drugih vaseh, pred č-jem pa so pogosto vrivali polglasnik. Podoben način naglaševanja naj bi imeli Korošci in po besedah Mateja Burgarja je tudi v nekdanjem »hlebčanskem« narečju mogoče zaslediti vplive koroškega rožanskega narečja.

Avtor navaja nekaj zanimivih besed, kjer je opazno vrivanje črke »č« ali spreminjanje črk »k« v »č« ali »c« v »č«: dekva – dečva, ketna – četna, kidat – čidat, kisla – čisva, sekira – ščira ...

Jurčov Janez se je spominjal, da so prišleke v vas včasih hecali in jih učili hlebčanskega govora, da so morali ponoviti: »U čevdr pr četn pa ščira stoji.«

V nekatera poimenovanja lokalnih območij pa se je vrinila črka »c«, denimo hrib – hribc, ledine – ledince ...

Danes je »hlebčanščino« v lažji obliki mogoče slišati le še pri najstarejših vaščanih, ugotavlja avtor. Se pa, kot izhaja iz knjige, še vedno ohranjajo stara ledinska poimenovanja in domača hišna imena, ki jim je Matej Burgar posvetil posebna poglavja v knjigi in so odraz zgodovine Hlebc, z njimi pa se ohranja tudi narečni govor. Posebej zanimiv in dragocen pa je tudi slovar starih izrazov, ki ga je avtor vključil v knjigo. Ta vsebuje tudi številne fotografije, zemljevide, karte in sezname, avtor pa je odkril celo pentagram, ki nastane ob povezovanju določenih točk vasi in je bil med predniki znan kot varovalno znamenje. Knjigo prežema veliko spoštovanje do preteklosti, prednikov in nekdanjih vrednot.