Jezik ohranjamo, če ga govorimo

Leta 1942 rojena in v zavednem slovenskem okolju v Zahomcu v Ziljski dolini odraščajoča Milka Kriegl je nekaj posebnega. Obhodila je svet, vendar nikdar ni pozabila svoje rodne Zilje in njenih ljudi. Vse v tej dolini je zanjo sveto: od ziljskega narečja do ziljske narodne noše, ki je bila zaradi kratkih kril moteča celo za cesarico Marijo Terezijo, vendar se Ziljanke niso dale, ljudskih šeg in navad vključno s štehvanjem, in enkratna tipična ziljska gradbena in stanovanjska arhitektura. Ziljsko narečje ohranja s tem, da ga govori, šege s tem, da jih spoštuje, arhitekturo pa z ureditvijo svojega doma sredi vasi. Vse to zanjo ni za arhiv, ampak je vso to treba doživljati in ohranjati v živi obliki.

Milka Kriegl zase rada pove, da je bila sekretarka v različnih hotelih, zaposlena pa je bila tudi v obratu begunjskega Elana v Brnci. Sedaj je nenadomestljiva sodelavka projekta Lingua, ki pridna kot mravlja išče govorce ziljskega narečja in s posnetki njihovega govora ohranja narečje pri življenju.

»Res se trudimo, da se ziljščina ne bi pozabila. Iščem ljudi, ki znajo še kaj 'pa domače povedat' in dovolijo, da jih posnamem. Žal zelo redko še koga dobim. Ta stari umirajo, ta mladi pa narečja ne poznajo in ne znajo. Ali pa v svojem govoru mešajo nemščino in knjižno slovenščino. To pa ni več tisti pristni govor, iz katerega veje domačnost. Veseli me, da ziljščina zaživi na vsakoletnih štehvanjih, na katerih domači pojejo stare 'žegnanšče' pesmi. Pevci iz drugih krajev, ki pridejo na ta dan k nam v goste, pravijo, da so te pesmi najlepše. In tudi na prvem reju, ko gredo mladi na prvi ples pod lipo, se poje še po naše, po domače. Pojejo tudi tisti, ki vsebine ne razumejo, pa jih lepota pesmi prevzame,« je pripovedovala Milka Kriegl v prijetnem okolju Stare Pošte v Bistrici na Zilji.

Vprašal sem jo, kako njeno delo in stare običaje sprejemajo nemško govoreči krajani. »Nekateri starejši so zelo starokopitni in nočejo razumeti, za kaj se nam gre. Mladi pa se zanimajo. Všeč jim je in obžalujejo, da našega jezika ne znajo. Tudi s prstom kažejo na starše in stare starše, ki jih niso naučili jezika, ki so ga sami nekdaj znali. Uporabljali pa so ga, če so želeli nekaj skriti pred radovednimi otroškimi ušesi,« je povedala gospa Milka.

Kaj me žene k temu delu? Ljubezen do domačega kraja in našega jezika. Slovenski knjižni jezik je seveda lep in bogat, vendar se v svojem jeziku počutimo bolj domače. Zato ga je treba negovati, ohraniti. In to najbolje delamo, če ga govorimo. To so naše korenine. Žal pa nas je govorcev vedno manj, je brez pretiranega optimizma sklenila svojo pripoved Marija Kriegl. Narodni svet koroških Slovencev in Krščanska kulturna zveza iz Celovca sta ji v zahvalo za prizadevanja za ohranitev ziljskega narečja, noše in običajev leta 2023 podelila Tišlerjevo nagrado.