Kje pa je sploh ta Beljak

»Slovenski jezik je odpravljen in iz veljave. Ni izdihnil, ni ga čisto konec, niso ga iztrebili do korenin, ne da se ga kar tako izruvati, ne da se ga upihniti, kakor upihnemo svečo. Potegnil se je sam vase, zbran je v jedrih, shranjen v jedrovini, tam počiva od izmučenosti in se oddihuje v jedrni posteljici. Je še duh in sluh po jem. Trd kruh so mu rezali, mi sami smo ravnali z njim nizko in mačehovsko.« Te pretresljive in žal tudi resnične besede o spoštovanju in še posebej nespoštovanju našega maternega jezika je v svoji najnovejši knjigi Mrtve stvari napisal koroški slovenski pisatelj Florjan Lipuš. Malomarni smo do njega in hudo brezbrižni, pa naj gre za knjižno inačico jezika ali za narečja.

Zadnje čase sem pri branju ali poslušanju razprav na to temo še dodatno utrdil prepričanje, da je temu žal tako.

Bojan Schnabl, koroški Slovenec, kulturni zgodovinar in soavtor Enciklopedije slovenske kulturne zgodovine na Koroškem od začetkov do leta 1942 in avtor nad 450 znanstvenih literarnih del, v članku, ki je bil objavljen v letošnji kulturni reviji Rastje, piše o svoji izkušnji spoštovanja in podcenjevanja našega jezika. Ko je z vlakom potoval iz Ljubljane v Beljak, je sopotnike, Slovence po rodu, motilo, zakaj na vlaku piše Beljak, in ne samo Villach. Kdo na mednarodnem vlaku pa sploh ve, kje je Beljak … Tako je v Sloveniji, in to ni prvič, da se ti celo smejijo, če uporabljaš domače avstrijsko koroško slovensko krajevno ime. Morda še vedno za Celovec, mnogi niti tega ne več. »To je tam, kjer je predor?« me je nekoč mlajši moški iz Slovenije vprašal, saj ni bil prepričan, kje je pravzaprav Celovec. Da o imenih jezer in manjših mest in krajev ne govorim. Skoraj popolna neznanka,« je o svojih osebnih izkušnjah o nespoštovanju slovenskega jezika s strani pripadnikov narodne matice v Sloveniji napisal Ilija Schnabl.

Ko se Slovenec posmehuje Slovencu

Sredi novembra sem se udeležil pogovora o slovenščini v družini in družbi, ki sta ga v Katoliškem domu prosvete v Tinjah organizirala Krščanska kulturna zveza iz Celovca in Zavod Rodna zemlja, ki ga je ustanovila Jasna Martinjak in uresničuje projekt Povej po slovensko. Udeleženci pogovora so pripovedovali, kakšne občutke imajo pri besedah jezik, narod, duša, kakšen vpliv imajo sodobni družbeni mediji na slovenščino. Manjka nam samozavesti, spoštovanja svojega jezika, tudi v pogovoru z ljudmi z drugih okolij, ko se takoj trudimo z njihovim jezikom, čeprav oni morda dobro razumejo našega.

Profesorica slovenščine na Slovenski gimnaziji v Celovcu Sandra Lampichler je presenetila s primeri iz svojega šolskega okolja, ko se dijaki iz Slovenije, ki prihajajo iz Slovenije, posmehujejo tistim koroškim sošolcem, ki jim slovenščina povzroča težave ali porabljajo narečja iz svojih krajev! Ti zaslužijo predvsem priznanje in spoštovanje, ker negujejo jezik, ki ga morda v svojih družinah več ne govorijo, ne pa posmeh!

Simon Kummer, študent in pevec na Koroškem zmagovalne pevske skupine Oktakord, je naslovil na Slovence v Sloveniji in na Koroškem pobudo: »Dajmo se potruditi, da bo naš jezik obstal! Spoštujmo se in si pomagajmo.«