Ko gledališče spregovori po domače: gorjanski govor na odru

Čeprav je društvo v svoji zgodovini preizkusilo različne oblike ljubiteljskega ustvarjanja, se v zadnjih letih vse bolj osredotoča na gledališče. V okviru predstav društvo posebno neguje gorjanski govor, s čimer ohranja jezikovno dediščino in prispeva k ohranjanju identitete kraja. Njihova prizadevanja tako niso pomembna le z vidika zabave in umetniškega izraza, temveč tudi kot temelj za ohranjanje kulturne prepoznavnosti Gorij in širše regije. Prav gledališke igre so postale izvirno orodje ohranjanja lokalne identitete, saj združujejo domačine vseh generacij ter premišljeno vključujejo gorjansko govorico.

V to zgodbo je močno vpeta domačinka Špela Torkar, scenaristka in režiserka, ki v društvu sodeluje že vrsto let. Ko govori o njihovih projektih, je v njenem glasu čutiti predanost, spoštovanje do dediščine in pristno navdušenje nad drugimi domačini, ki iz leta v leto dokazujejo, kako močan ustvarjalni naboj premore gorjanska skupnost. Njihova pot k bolj gledališko obarvanim produkcijam se je začela pred nekaj leti, ko so se odločili, da poskusijo pripraviti igro z lokalnim pečatom. Tako je nastala predstava Na morje v Gorje, komedija v gorjanski govorici, prežeta z značilnim humorjem, domačijskimi situacijami in besedami, ki jih lahko izrečejo le Gorjanci. Kot pojasnjuje Špela Torkar, so tudi scenariji za igre pisani v narečnem jeziku, kar ji ne predstavlja posebnega izziva, prej svojevrsten užitek. Narečje namreč ni zgolj »prevedeno« besedilo – je živa govorica, ki jo je treba začutiti. Vsak zapis terja razmislek, kako ljudje doma res govorijo, katere izraze uporabljajo, kakšen je ritem stavkov ... Pisanje scenarija v narečju zato nikoli ni povsem zaključen proces. Igralci – domačini, ki narečje prav tako dobro obvladajo – med nastajanjem dodajo tudi svoj del. »Ko igralec stavek obrne malo po svoje, po domače, je to običajno še boljše,« pravi Špela Torkar.

Gorjanski govor spada v gorenjsko narečno skupino, vendar ga od okoliških govorov ločuje nekaj posebnosti. Najbolj prepoznavna je značilnost, ki jo domačini opisujejo kot govorjenje na fanta, kar pomeni, da ženske v pogovoru pogosto uporabljajo moško glagolsko obliko. Ta pojav je v Gorjah povsem naraven del vsakdanje komunikacije, še posebno med srednjo in starejšo generacijo. Kljub temu pa vse predstave društva niso narečne. Pri igri Bohinjka z velikimi joški, s katero so gostovali tudi zunaj Gorij, je Špela Torkar izbrala knjižni jezik oziroma vsaj bolj splošno razumljiv pogovorni jezik. Skrbelo jih je namreč, kako bi občinstvo iz drugih krajev razumelo izrazito gorjanske besede. »Včasih preprosto ne gre drugače. Če želiš, da te razumejo tudi drugje, moraš scenarij prilagoditi,« pove. Kljub temu pa poudarja, da je ohranjanje narečij izjemno pomembno, zato si v Kulturnem društvu Gorje še naprej prizadevajo ustvarjati projekte, ki bodo povezovali domačine ter ohranjali barvitost govora.