Ko se govor spreminja v zapis

Jezikoslovka Tatjana Koren - Zwitter, mati sina Jurija in hčerke Mire, je bila rojena v Rutah pri Ločah pri Baškem jezeru, sedaj pa živi v Draščah (Draschitz) v Zilsjki dolini. Kar 17 let je bila urednica pri avstrijski radioteleviziji ORF na Dunaju, sedaj pa pri Mohorjevi v Celovcu sodeluje pri projektu Lingua. Z Uši Sereinig imata odgovorno nalogo: prepisujeta oziroma transkribirata posnetke ziljskega govora in jih posredujeta v računalnik Fakultete za elektrotehniko in tehnologijo Univerze v Mariboru, ki se tako uči ziljskega govora. Brez uporabe sodobne tehnologije ta proces ne bi bil mogoč. Poleg Mohorjeve in Univerze v Mariboru sodelujeta v projektu vsak s svojimi zadolžitvami še Narodopisni inštitut Urban Jarnik in Gorenjski glas iz Kranja.

»Pristne ziljščine ne znam, saj sem rojena v krajih, v katerih je doma rožanska govorica,« je pripovedovala v pogovoru pri Stari Pošti v Bistrici na Zilji. »Vendar to pri delu ni ovira. Mi želimo sto ur posnetkov ziljskega govora prepisati oziroma transkribirati in usposobiti računalnik, da ga bo prepoznal s pomočjo posebne aplikacije. Kako to poteka? Na avstrijski radioteleviziji ORF smo dobili posnetke ziljskega govora iz druge polovice preteklega stoletja. Nekaj posnetkov je hranil Narodopisni inštitut Urban Jarnik, našli pa smo tudi nekaj zgoščenk in filmov. Sedaj te posnetke prepisujemo, kar je zelo zahtevno. Če je govorec sam, je bolje razumljiv in njegov govor lažje transkribiraš, če pa sta hkrati dva ali celo trije, postane delo zahtevnejše. Običajno lahko v eni uri prepišemo tri minute govora, v najboljšem primeru pa lahko tudi do pet minut govora. Pri transkribiranju smo predvsem pozorni na tako imenovani obrnjen e, ki je posebnost ziljskega narečja. So pa tudi druge zahtevnejše jezikovne posebnosti in povezave, ki so jim kos znanstveniki. Vse prepise pošljemo v strežnik v Maribor, ki bo poskrbel, da bo računalnik prepoznal ziljščino, jo ohranil in jo po potrebi lahko spremenil v pisno obliko. Naš cilj je bil najti najmanj 50 govork in govorcev ziljskega narečja, kar nam je celo uspelo preseči. Na seznamu jih imamo že 107, starih od 18. do 96. leta, in to zgolj z območja Straje vasi in Ziljske Bistrice. V teh krajih je narečje dokaj enovito, drugje, na primer v Blačah ali višje na Zilji, pa je govor že drugačen. Vsaka vas ima pač svoj glas,« je povedala Tatjana Koren - Zwitter.

»Naš jezik je lep, enkraten. Je pravo bogastvo, ki pokaže tudi kulturo in identiteto kraja. Pri delu srečujemo starejše ljudi, ki ga še znajo in so veseli, da jih kdo ogovori v 'njihovem' jeziku. Žal je govorcev malo tudi med mladimi, ki so se med šolanjem učili knjižne slovenščine, ne pa dialekta. Nekateri od njih bi se ga radi naučili in govorili, vendar to ni odvisno le od njih, ampak od drugih dejavnikov, od jezikovne politike in zakonov na vseh ravneh. Ali ne bi bilo fantastično, če bi bila ziljščina eden od predmetov na naših šolah,« razmišlja Tatjana Koren - Zwitter.