Kulturna društva kot varuhi narečij

Vloga kulturnih društev pri ohranjanju lokalnih posebnosti je v slovenskih krajih pogosto spregledana, a prav ta društva so tista, ki na ramenih nosijo tradicijo, lokalno identiteto in ne nazadnje tudi jezik. Ko o tem govori Špela Torkar, domačinka iz Gorij in scenaristka ter režiserka Kulturnega društva Gorje, se vedno znova vrača k misli, da so društva pogosto prostor, kjer narečje živi popolnoma naravno, neobremenjeno in neolepšano. Gledališke vaje, branje scenarijev in pogovori med člani so okolje, v katerem se narečje ne le uporablja, temveč tudi razvija, preizkuša, prečisti in prilagodi sodobnim situacijam. Po njenih besedah so kulturna društva pogosto varuhi tistega, kar se sicer najhitreje izgublja – pristne besede. »Ko jezik ni del uradne norme, ga lahko ohranimo le tam, kjer se uporablja spontano. Gledališče je kot nalašč za to: izhajamo iz naše zgodbe, iz našega okolja, in zato tudi iz našega jezika,« pojasni Špela.

Pri pisanju scenarijev je to posebnost vključila zelo premišljeno. Včasih je moral kak stavek skozi več poskusov, da je zvenel res »gorjansko«. Igralci so pri tem predstavljali dragocen vir znanja. Skupaj so namreč iskali narečne izraze, preverjali, kako se kakšna beseda reče »po domače«, in se spominjali izrazov, ki so jih uporabljale njihove babice. Špela poudarja, da so igre, ki nastajajo v Kulturnem društvu Gorje, rezultat skupnega dela, v katerem ima pomembno vlogo tudi iskanje pravih narečnih izrazov. Ena njenih anekdot iz vaj opisuje, kako je nastajala scena, v kateri naj bi prišlo do manjšega prepira. Najprej so se odločili, da bodo uporabili izraz »šara bo«, ki se v širšem gorenjskem prostoru uporablja tudi v pomenu, da bo zmeda ali spor. A ko so o tem več razpravljali, je eden od igralcev, domačin, zamahnil z roko in dejal: »Ja kje pa, po naše se reče andu – to je tisti pravi prepir!« In tako so v scenariju ostali pri andu, ker se je zdelo vsem, da je prav ta beseda tista, ki nosi gorjansko specifiko in zven domačnosti. Prav takšne besede so pogosto tiste, ki gledalce takoj potegnejo v dogajanje, saj v njih začutijo domač slog, staro navado ali pozabljeno frazo.

Narečja prinašajo tudi izjemno humorno dimenzijo, ki je težko dosegljiva z običajnim knjižnim jezikom. Nekatere šale, ki v knjižnem jeziku delujejo suhoparno ali mehko, v narečju zasijejo in sprožijo spontani smeh. »Ko lik nekaj reče po gorjansko, se ljudje nasmehnejo že zaradi barve govora. Domače narečje ima svojo toplino, svojo hudomušnost,« pojasnjuje Špela Torkar. Pogosto se zgodi, da že ena sama posebna narečna beseda sproži val smeha, ker gledalci z njo povežejo kak spomin iz domačega okolja ali kakšno prigodo iz otroštva. Poudarja tudi, da prav domačini zaradi te pristnosti narečni govor lažje in bolj naravno sprejmejo – prepoznajo svoj vsakdan, svoje izraze in ritem govora, ki ga sami uporabljajo. »Ko slišiš domače besede na odru, se smeh pogosto zgodi spontano. Mislim, da domačini igre, ki se odvija v Gorjah, v knjižnem jeziku ne bi dobro sprejeli,« pojasnjuje Špela Torkar. Takšen stik med igralci in gledalci ustvarja občutek skupnosti in povezanosti, hkrati pa narečju daje nov življenjski prostor: ni le zgodovinska ali folklorna vrednota, ampak jezik, ki živi tu in zdaj, v vsakdanjih občutkih, zgodbah in humorju, ki jih ljudje prepoznajo kot svoje.