Lihardine štručke in Šentjurja jagat

Pred petnajstimi leti se je zgodil prvi primer vpisa v avstrijski Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine, pri katerem je bila upoštevana tudi slovenščina oziroma koroška slovenska narečja. Takrat so prišla pod Unescovo zaščito hišna in ledinska imena na Koroškem. Največ zaslug za vpis ima znanstvena vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu mag. Martina Piko - Rustia. Na pobudo Naška Križnarja je sodelovala pri pripravi slovenskega seznama in spoznala Unescovo konvencijo. Leta 2018 sta bila, tudi na pobudo krajevnih društev iz Ziljske doline in fantovskih »kont«, na avstrijski Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine vpisana ziljski žegen in narodna noša.

Lani sta bila na novo vpisana dva običaja, zgodovinsko zelo povezana s slovenščino oziroma z narečji: metanje štručk v Kamnu/Das Striezelwerfen in Stein im Jauntal v Podjuni in Šentjurja jagat/Georgijag'n v delu Roža, Ziljske doline in Osojskih Tur. Še v preteklem stoletju sta oba potekala pretežno v slovenščini, še posebej Šentjurja jagat, kasneje pa je slovenščino spodrivala nemščina. Tudi zaradi zahtev Unesca in vedno večjega zavedanja ljudi o pomenu zgodovinskega izročila potekajo sedaj dogodki dvojezično.

Metanje štručk ima korenine v letih od 910 do 985, ko je v Kamnu živela kasnejša svetnica Liharda. V hospicih je skrbela za bolnike in revne, jih oblačila in hranila, tudi s posebej pečenimi štručkami. Cesar Jožef II. je čaščenje Liharde in obdarovanje s štručkami prepovedal, vendar so ju ljudje okrog leta 1790 znova obudili. Običaj se je ohranil do danes. Celo med nacistično okupacijo so kljub prepovedi ljudje skrivoma pekli štručke. Danes mečejo štručke z balkona nekdanje graščine sredi vasi Kamen. Iz ržene moke jih spečejo posamezniki, jih na predvečer praznika prinesejo v cerkev tudi k blagoslovu, da bodo ljudem in živalim prinesle zdravje, srečo in varnost. Metanje štručk danes nima več humanitarne note, ampak predvsem turistično, socialno in solidarnostno, prispeva pa tudi k ohranjanju dvojezičnosti. Dogodek je odprt za vse, ne glede na narodnost in vero, je zapisano v Unescovem dokumentu.

O običaju Šentjurja jagat je že sredi 19. stoletja pisal Matija Majar Ziljski, Niko Kuret pa je sredi osemdesetih let posnel film. Do danes se je ohranil v krajih okrog Baškega jezera v občini Bektštajn in v Osojskih Turah. Ob Baškem jezeru fantje in po novem tudi dekleta, stara od šest do štirinajst let, zakurijo 22. aprila zvečer, na predvečer praznika svetega Jurija, velik kres, dvojezično zmolijo očenaš in nato hodijo po vaseh od hiše do hiše, trobijo na kravje rogove in zvonijo z zvoncem, na vhodna vrata narišejo križ in povedo priložnostno jurjevsko pesem. V zahvalo seveda sprejmejo dar. V Osojskih Turah pa smejo to početi le fantje, čeprav mora biti dana možnost sodelovanja tudi dekletom. Pobudnik vpisa tega običaja na Unescov seznam je bila vaška skupnost Loče ob Baškem jezeru, podprle pa so jo vsa društva, tudi slovenska, ljudske šole in druge ustanove. Strokovno utemeljitev sta napisali dr. Herta Maurer - Lausegger in mag. Martina Piko - Rustia.