Ljudje v slovarju najprej poiščejo »svojo« besedo

A kot pravi Milka Bokal, je zbiranje besed oziroma gradiva pri slovarjih nikoli dokončana zgodba. Tako so tudi za Žirovski slovar gradivo zbirali do zadnjega, a priznava, da že ob prvem listanju po sveže izdanem slovarju takoj opaziš, kaj bi bilo treba še dodati. Med izrazi, ki bi si po njenem mnenju še zaslužili slovarske obdelave, je omenila: usekan krompir, razkorajžiti se, krepa, projevec, turčevše. »Ali bolj zagonetne: no ja; še kaj (še kej); nič kaj ne (neč kej ne).«

Slovaropisci opažajo, pravi Milka Bokal, da ljudje v slovarju najprej poiščejo »svojo« besedo. »Vsak se spomni na katero, ki mu iz osebnega življenja veliko pomeni.« Če je ne najdejo, iščejo naprej – s pomočjo sinonimov, podobnih besed iz pojmovne skupine in tudi nasprotnih besed (antonimov) ali besedotvorno povezanih besed. Meni, da je k takemu natančnejšemu iskanju po slovarju in poznavanju besednih oblik pripomogla neke vrste popularizacija slovenščine in slovarskega dela. »To se v zadnjem desetletju hvalevredno kaže z raznimi akcijami. Pa tudi slovaropisni portal Fran.si in njegova vrstnika Franček, Franja, ki jih urejajo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, prispevajo k priljubljenosti učenja slovenščine. Teh nam zavida marsikateri evropski narod.« Žirovski slovar pa ne prinaša le besed, temveč tudi frazeme – pregovore, reke, otroške izštevanke. Med njimi je po besedah Milke Bokal nekaj čisto žirovskih. »Ko je bila tovarna Alpina gonilno podjetje v Žireh in je zaposlovala ogromno Žirovcev, se je plačilni dan imenoval s slikovito prispodobo, ki se navezuje na kmečki stan, pomen pa razodeva zelo vsakdanje in za preživetje odločilno pričakovanje: to je bil dan, ko krava stori (po žirovsko: ko krava stri).« Tudi naslednja dva zavrnilna reka lahko po mnenju Milke Bokal navežejo na žirovske kraje, čeprav tega ne morejo dokazati. »Na vprašanje, čigav je, je otrok odgovoril: muckov medvedov, ti bom jutri povedal. Ali pa je odgovoril s čigavsov. Prav tako sitno je bilo otroku odgovarjati na vprašanje, kaj so jedli: sok pa kaša, kaj me taka žaba praša. Beseda sok, ki je sinonim za turšno župo, sicer diši po poljanski govorici, a spomin mi zagotavlja, da se je ta rek govoril tudi v Žireh.« Če se v reku uporabljajo žirovska hišna imena, je to po njenih besedah prav tako neovrgljiv dokaz, da so ga ustvarile žirovske razmere. »Od Petrona do Bahača zdelala me je pijača,« je navedla kot primer.

Žirovski govor sodi v poljansko narečje znotraj rovtarske narečne skupine. Posebnost žirovskega govora se po besedah Milke Bokal kaže v treh glavnih značilnostih: »Najbolj opazno je akanje, izgovor črke a namesto o: atrac (otroci), damu (domov), kaza (koza), nekaj je maje (moje). Druga, nekoliko manj opazna značilnost je ponaglasna dolžina, nekakšno dvojno naglaševanje daljših besed, na primer v besedi borovnica, tretja posebnost pa je značilno žirovsko petje, posebna tonematika.« A čas prinaša spremembe in tako po besedah Milke Bokal že zamira značilna žirovska melodija, tonematika, posamezne besede se izgubljajo, nadomeščajo jih knjižni izrazi ali celo tuje besede, kot je okej namesto v redu. A obenem opaža, da se krepi zavest o vrednosti narečij. »Ljudje se več ne sramujejo svojih narečij. Slovar je bil v Žireh lepo sprejet. Upajmo, da bo pripomogel k utrjevanju zavesti, da domača govorica ostaja najbolj oseben prepoznavni znak posameznika; nič ni bolj žirovskega, kot je naša žirovščina. Vsak se lahko izkazuje z njo.« Kot je še poudarila, bi morali biti danes pravzaprav trojezični: ohranjati svoj rodni govor, obvladati knjižno slovenščino in uporabljati angleščino kot globalni jezik. Svoje razmišljanje o žirovskem narečju pa je Milka Bokal sklenila z besedami jezikoslovca etimologa Marka Snoja: »Narečje je mati (slovenskega) jezika, jezik pa je mati naroda.«