Mali »poljanski valvazor«​

Knjigo Vsak naslednji otrok je lepši, ki je začela nastajati pred več kot desetimi leti, sta uredili Marija Stanonik in Mojca Ferle, sodelovalo pa je še 53 zapisovalcev, ki jim je 148 pripovedovalcev iz 75 krajev v Poljanski dolini in njeni okolici zaupalo 1464 folklornih in spominskih pripovedi. Skupaj se je tako nabralo za več kot osemsto strani gradiva, tako da je Marija Stanonik knjigo označila kar za »mali poljanski valvazor«. Naslov Vsak naslednji otrok je lepši je po besedah Marije Stanonik zelo poseben in malce nagajiv, a za Poljansko dolino pomenljiv. »Vsak otrok zase je lep in hvaležna sem, da tudi na tak način potrjujem, kako lepo je, da je v družinah čim več mladeži.« Želi si, da bi tudi knjiga pripomogla, da mladi ne bi pozabili na poljansko narečje.

Pripovedi sta urednici Marija Stanonik in Mojca Ferle razvrstili v dvanajst razdelkov. Dodali sta še poglavje o domačih hišnih imenih in vzdevkih ter kletvice, sestavina vsake knjige iz zbirke pa je tudi slovar manj znanih narečnih besed, besednih zvez, krajevnih in ledinskih imen. »Treba je predvsem mlajšim, pa tudi bralcem iz drugih narečnih okolij razložiti, kaj katera beseda pomeni,« je pojasnila Mojca Ferle. Pri omenjeni knjigi si je precej pomagala s slovarjem poljanskega narečja Dušana Škrlepa, v pomoč pri razlagi besed pa so ji bili tudi domačini, pri čemer je veliko sodelovala predvsem s Tonetom Koširjem. »Domačini so namreč najboljši poznavalci narečja,« je poudarila. Pripovedi so med drugimi pomagali zbirati še: Anica Demšar, Tina Benedičič, Lidija Razložnik, Minka Marija Likar, Tone Košir, Milan Debeljak, Tadeja Šubic, Ivan in Štefka Križnar, Milena Sitar, Jernej Antolin Oman, Emilija Stanonik, Anton Bogataj in Ančka Šumenjak. Kot je pojasnila Marija Stanonik, se jim je »nasulo« kar dvajset pravljic, nekoliko manj je ​bajčnih, strašljivih in razlagalnih povedk, zato pa veliko legendnih. V knjigi je mogoče najti še etnološke, zgodovinske in socialne pripovedke, v anekdotah se spominjajo znamenitih poljanskih mož, med katerimi so Ivan Tavčar, Ivan Dolenc, Jakob Ušeničnik in domači duhovniki, ter vaških posebnežev z Blažkom na čelu. Novost so po besedah Marije Stanonik živalske povedke, o duhovni moči Poljancev, je dodala, pa pričajo poljanske modrosti. Poudarila je, da je bilo zapisovati poljansko narečje trd oreh, sploh glede na toliko različnih sodelavcev, zato so se odločili za ne pretirano stroga pravila, da je vsebina razumljiva tudi bralcem iz drugih narečnih okolij. Knjigo je po nasvetu Marije Stanonik treba brati naglas. »Takrat šele začutiš pravi užitek.«

Zbrane pripovedi segajo vse do začetka dvajsetega stoletja in popisujejo vse od rojstva do smrti, življenja na vasi, ljubezni do zemlje in šolanja, vaških posebnežev, čudakov in junakov, v njej se skrivajo številni duhovni zakladi in še marsikaj drugega. »Včasih mi kdo namigne, da sem preveč širokogrudna, a po drugi strani se zavedam, da bo imel vsak stavek, vsako sporočilo v knjigi čez sto let čisto drugačno težo kot danes. V knjigi boste odkrili, kar ni zapisano nikjer drugje,« je poudarila Marija Stanonik.