Moj domači kraj

Mohorjeva družba v Celovcu je lani v okviru projekta Lingua poleg pripovedi Ferdinanda Bevca o usodi družine Blajs, ki smo ji namenili pozornost pred nedavnim, izdala zapise Primoža Lužnika o Št. Lipšu z naslovom Moj domači kraj. Spomini, povezani z naseljem v občini Žitara vas v Podjuni, vključujejo tudi nekatere besede, ki jih najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, izvirajo pa iz narečja. Med njimi so na primer vigred, izraz za pomlad, frata, izraz za del gozda, kjer je drevje posekano, slamnica za pehar, žagrad za zakristijo. Srečamo tudi starinske besede oziroma take, ki jih danes zaradi drugačnega načina življenja redko slišimo, na primer izraz prten za platnen, šac za zaklad.

Lužniku, kmetu, tkalcu in cerkovniku, se je zdelo pomembno, da se ne pozabi, kako je bilo včasih. Zamisel za oris življenja v Št. Lipšu, izvemo v uvodu, se je pojavila, ko je v časopisu Kronika prebiral opis Kako je bilo včasih na Radišah. Svoje zapise, zaključil jih je leta 1958, je predal tedanjemu šentlipškemu župniku – s prošnjo za objavo v že omenjeni Kroniki ali pa, da spomine vsaj pretipka in shrani v arhivu župnišča. »Morebiti pa pride kdaj kdo, ki se bo zanimal za staro zgodovino iz Št. Lipša,« je razmišljal. In res se je nekaj desetletij kasneje raziskovanja lotila Kati Marketz; izdala je knjigo, posvečeno Št. Lipšu in okolici, v kateri je objavila tudi besedila Primoža Lužnika.

»Njena knjiga je že zdavnaj razprodana, zato sem želel Lužnikove spomine ponovno izdati,« je pojasnil direktor Mohorjeve Karl Hren, ko je med bralce pospremil knjigo Moj domači kraj. »Njegovi spomini so posebni, ker ne pripovedujejo o življenju vladarjev, ampak iz sveta preprostega, domačega prebivalstva. Kratka in jedrnata poglavja približajo bralstvu vsakdanje življenjske razmere in posebnosti pokrajine.«

Krompir v oblicah ali pa korenje je bilo nekoč nekaj vsakdanjega, posebno v postnem času, med drugim seznanja knjiga, izdana v slovenskem in nemškem jeziku, s čimer Mohorjeva podpira jezikovno in kulturno identiteto avstrijske južne Koroške. »Kruh je bil ovsenjak, ki mu je bilo primešano čisto malo ržene moke ali ječmena ... Tudi glede obleke so bili zelo skromni. Nosili so le, kar so doma pridelali. Pri vsaki hiši so sejali lan in konopljo. Ženske so pozimi spredle, vigredi je naredil tkalec prt, kar je bilo finejšega, je bilo za v cerkev, grobo pa za dom. Ker so povsod redili ovce, so izdelovali doma tudi loden. Izdelovala sva ga tudi moj oče in jaz. Seveda je bila tedaj obleka že tudi iz tovarniškega blaga. Poprej pa, tako so mi pravili moj oče in ded, nihče ni imel več kupljene obleke kot eno samo, ki si jo je kupil, ko se je ženil, in jo je imel in ohranil do smrtı. Ko sem bil otrok, sem še jaz nosil v cerkev prteno, črno barvano obleko. Videl sem pa tudi druge moške, ki so prišli v cerkev v prtenih hlačah. Seveda je bila to takrat že redkost. Še dalj kot Šentlipšarji so nosili domačo obleko v cerkev Žitrajci. Še prav lepo pomnim, ko so Šentlipšarji, kadar je imela priti procesija iz Žitare vasi, rekali: 'Danes pridejo pa žitrajski prtejaki.' Sem še poznal nekaj moških, ki so res prišli v procesiji še v prtenih plavih hlačah. Ravno ko sem jaz doraščal, se je začelo pri obleki kakor tudi pri hrani naglo izboljševati,« je zapisal Lužnik.