Na robu gorenjskega narečja

Tuhinjska dolina s svojimi petindvajsetimi kilometri velja za razmeroma dolgo dolino, ki leži med Celjsko in Ljubljansko kotlino. Nekdaj je bila to pomembna trgovska pot, ki je povezovala Oglej in Dunaj. V njenih številnih vasicah so se razvila raznovrstna narečja, ki jih danes ponekod še zelo živo uporabljajo. Taka je na primer Krajevna skupnost Zgornji Tuhinj. Tudi pri popisu starih hišnih imen (180 so jih raziskali v tej krajevni skupnosti) so v Razvojni agenciji Zgornje Gorenjske (RAGOR) ugotovili, da so ta še zelo dobro ohranjena in v vsakodnevni rabi, ki se prenaša tudi na mlajše generacije.

Slovenski dialektolog in jezikoslovec Tine Logar iz Horjula je v članku O štajerskem substratu govorov v Tuhinjski dolini in Črnem grabnu (Slavistična revija, 1954) zapisal, da so bili na predelu med dolino Radomlje in Tuhinjsko dolino prvotni naseljenci Štajerci, zato bi pričakovali štajerske govore. »Toda zaradi več stoletij trajajočega živahnega stika z gorenjščino, morda tudi zaradi kasnejše notranje kolonizacije, je ta predel podlegel jezikovnemu vplivu gorenjskega dialekta. Tako imamo danes tu opravka z vzhodno varianto gorenjskega dialekta in ne več štajerščino,« je povedal, a hkrati dodal, da so v govorih Tuhinjske doline prisotni elementi, ki s prepričljivo zgovornostjo dokazujejo, »da je tod nekoč živel štajerski naseljenec, ki ni govoril niti gorenjsko niti savinjsko, temveč štajersko«.

V Tuhinjski dolini svojo kulturno dediščino skrbno ohranjajo, tudi z vsakoletnim dogodkom Tuhinjska dolina v pesmi in besedi, ki se je letos pred kratkim odvil že šesto leto zapored. Dogodek organizira Mešani pevski zbor Mavrica, ki deluje pod okriljem Kulturnega društva Srednja vas pri Kamniku. Kot nam pove gonilna sila prireditve Pavla Šuštar, z njim povezujejo različne generacije po dolini v pesmi in besedi, pa tudi v narečjih. Letos smo temu lahko prisluhnili v prizoru Kulturno-umetniškega društva Ivan Cankar Šmartno v Tuhinju, ki ustvarja že vse od leta 1952. »Ko le gre in če se le da, igramo v domačem narečju, ki je ponekod po dolini še zelo živo. Pomembno je, da ga ohranjamo,« nam je povedal dolgoletni predsednik društva Franc Modrijan in dodal, da imajo željo in načrt nekoč na odrske deske postaviti predstavo, ki bo v celoti zaigrana v narečju.

Ob tem kot bogato zakladnico zapisanega narečja omeni knjigo Čuden prečudež avtoric Brede Podbrežnik Vukmir in Irene Kotnik. V njej so zbrane folklorne in druge pripovedi iz Kamnika in okoliških vasi, po Tuhinjski dolini vse do Češnjic, Zgornjega Tuhinja in Motnika. Avtorici sta se ob ustvarjanju odpravili na teren, med ljudi, posneli govor več kot osemdesetih domačinov in večino tega zapisali v narečju. Knjiga je nastajala kar deset let in predstavlja neizmerno folklorno bogastvo. Takole se bere etnološka pripoved iz Motnika: »Pravjo: če češ slišat, kugá žvina guvari, de morš na svet večer ob povnoč od praprota səme dat v varžet. Pa vse slišəš, kugá se krave pugovarjajo, kva se žvina pugovarja.«