Najbolj prepoznavni po značilnem akanju

V njegovih knjigah Žirovski besednjak in Mihatov besednjak namreč najdemo tudi kar nekaj narečnih besed oziroma izrazov, čeprav ne gre za slovarja, še manj za narečna slovarja. »Številni so namreč prepričani, da gre pri omenjenih dveh knjigah za narečni slovar. A to nikoli ni bil moj namen. Zgledoval sem se po knjigi Slovar 21. stoletja, ki jo je napisal sloviti francoski ekonomist in pisatelj Jacques Attali. V njem je zbral pojme, s katerimi je razložil svoj pogled na tedaj šele oziroma že prihajajoče 21. stoletje,« je pojasnil Naglič, ki je v svojih dveh omenjenih knjigah vsakič zbral po petsto besed oziroma gesel, med katerimi je nekaj zapisov v narečju.

Kaj je sploh značilnost žirovskega narečja, v Žirovskem besednjaku pojasni pod geslom žirovščina, pri čemer si je pomagal z razlago jezikoslovke Milke Bokal: »Znano je, da nas Žirovce prepoznavajo po značilnem akanju, po izgovoru glasu a namesto o. V Žireh je nekaj 'maje', in ne moje, grem 'damu', in ne domov. Nič hudega, če je to pogostokrat predmet medkrajevnih zabavljic.« Manj znana, nadaljuje, pa je druga značilnost žirovskega govora, da imajo nekatere daljše žirovske besede pravzaprav dva naglasa: enega čisto na začetku in drugega, ki je ostanek prvotne dolžine naglašenega samoglasnika. »Na Žirovskem nabiramo borovnice, v žirovščini so to baravnice. Naglas je na prvem a, i je pa tudi majčkeno potegnjen, dolg.« Še manj znano pa je »petje« žirovskega govora, kar ga približuje gorenjskemu in delno drugim rovtarskim narečjem. »Tam, kjer ima beseda naglas, se menjava višina glasu, preprosto rečeno, ali 'gremo z glasom dol ali gor', ali je intonacija tega glasu padajoča ali rastoča. Ta posebnost, ki jo je za žirovski govor odkrila akademikinja ddr. Marija Stanonik, se imenuje tonemsko naglaševanje. Sicer pa, nič ni bolj žirovskega kot naš govor.« Prizna, da je to geslo eno redkih, ki ga sam sploh ne bi mogel napisati, tako poznavalsko je. »Zato sem sošolko Milko Bokal, priznano slovensko slovaropisko, zaprosil, naj mi žirovščino napiše ona. In jo je, kratko in jedrnato, tako kot v leksikonih, ki jih ureja, kjer je treba z malo besedami veliko povedati.« Ob tem Naglič doda, da kakor so čevlji in čipke najbolj upoštevani predmeti žirovske materialne kulture, je žirovščina po njegovem prepričanju zagotovo glavna posebnost njihove nesnovne dediščine. »Po njej smo, kar smo – Žirovci. Govorimo tako, da akamo, da nekatere besede izgovarjamo kar z dvema naglasoma in da v govorjenju hkrati pojemo. Čokolado in pomaranče dobivamo na Žirovsko iz daljnih krajev, zapojeta pa šele v žirovščini, kjer dobita dvojni naglas: pomāránče, čekuláda … Imenitno, mar ne!«

In prav narečni besedi najdemo tudi na začetku obeh slovarjev. V Žirovskem besednjaku je to ablak​ oziroma oblak. Ob tem Naglič pove zanimivo anekdoto: »Nekoč so me v Idriji predstavili logaškemu obrtniku in politiku Vladislavu Pucu. Ko sem svojemu imenu dodal, da sem iz Žirov, je kar poskočil in se odločil takoj preveriti, ali je to res. Želel je, da mu povem, kaj je nad Žirmi. Bil sem nekoliko v zadregi in odgovoril, kar mi je najprej padlo na misel: hrib Žirk. A se je samo zasmejal in dejal, da je nad Žirmi ablak.« V tem, da Žirovci glas o izgovarjajo kot a, so po Nagličevih besedah nekoliko podobni Rusom, še zlasti Moskovčanom, pa tudi Dolenjcem. Kot zanimivost še doda, da v Žireh tudi nekatere barve izgovarjajo z a: aranžna, ardeča, arjava, armena ... V Mihatovem besednjaku pa začne z geslom »A je hadu?«. V šali ob tem razloži, da v Žireh ne vprašajo, kako si, ampak »A je hadu?«. Če želiš Nežirovcem povedati stavek, ki ga gotovo ne bi razumeli, pa mu je Martin Eniko, ki je pomagal zbirati besede za Žirovski slovar, predlagal naslednjega: »Ahtaj, de nauš u tram cabnu!« V prevodu: »Pazi, da ne brcneš (zadeneš z nogo) ob tram!« Obenem je Eniko na njegovo prošnjo naštel še nekaj najbolj »žirovskih« ​besed: ahtat (pazit), les (pridi sem),​ kalači (kolači),​ abare oziroma obare (slabša oblačila za vsak dan), ani (nekateri),​ ​butnt (udarit), urhov (brez volje do dela), ​klamaturt (motoviliti, opotekaje hoditi), ​barjagov (pijan, vinjen), ​ibunge (čudno, nenavadno vedenje, dejanje, dogajanje), ​tumgajti (norčije, vragolije), ​budnk (večja zaraščena kotanja, tudi z vodo, na močvirnih trav​nikih), ​rajtam (menim),​ matavilt (govoričiti), jel oziroma jel ti (ali ti) in​ palej (potem).