Narečja živijo tudi skozi folkloro

V okviru Osnovne šole Marije Vere že vrsto let deluje Otroška folklorna skupina Verine zvezdice, ki jo vodi mentorica Vanja Hočevar. Kot je dejala, se ji zdi ohranjanje narečij zelo pomembno, v okviru folklornega delovanja pa ta ohranjajo predvsem skozi pesmi in posamezne skeče ali izštevanke. Pri mlajših učencih (1.–4. razred) del vaj namenjajo plesnim korakom, pogosto pa tudi ljudskim igram z besedilom, kot so gnilo jajce, trden most, ali izštevankam tipa Potujemo v Jeruzalem. Tako se otroci z narečnimi ali starinskimi izrazi srečujejo na igriv in sproščen način. Pri starejših pa se mentorica bolj zavestno loteva vsebine in jezika koreografij.

Primer takšnega pristopa je koreografija Gremo ofirat, ki so jo lani uprizorili starejši učenci. Gre za prikaz starega običaja praznovanja godu, ki se danes vse bolj izgublja. Pri tem se je pokazalo, kako različno se isti običaj imenuje v različnih krajih – od bobnanja v Beli krajini, ramplanja na Dolenjskem do izrazov ofirat ali ofreht delat na Kamniškem. Mentorica je morala najprej sama raziskati poimenovanja, nato pa otrokom razložiti tako pomen besed kot tudi sam običaj. Ob tem so se učenci srečali tudi z narečnimi izrazi, ki jih prej niso poznali, na primer z besedo češplja za slivo. Pri mlajši skupini so koreografije pogosto zasnovane okoli izštevank in znanih ljudskih pesmi (Abraham ma sedem sinov, Ura je ena, medved še spi), ki so sicer bližje knjižnemu jeziku. »Dosledno pa na vajah uporabljam imena ljudskih plesov, npr. zibenšrit, štajeriš, mrzulin, sotiš, valček, polka, pajeriš polka, krajc polka, brc polka, požugana, rašpla, tako da so otrokom ti izrazi precej znani,« je poudarila Vanja Hočevar.

Ko govori o poznavanju narečij med otroki, Vanja Hočevar opaža, da se ti lažje odzovejo, če jih vprašamo po »domačih besedah«. Takrat hitro naštejejo izraze, kot so šporhat, štenge, kišta, šajtrga. V šolskem okolju, zlasti v mestu, kjer se mešajo različna narečja in kamor prihajajo družine iz različnih krajev, pa se domači govor pogosto izgublja. »Mislim, da je na vaseh več tega 'kamniškega' govora, ker je tudi manj priseljevanja. Konec koncev že naš slovenski pregovor, pravi, da ima vsaka vas svoj glas.«

Kaj pa o narečjih menijo otroci sami? Amadeja, Ajda, Manca, Nika, Nika, Alekseja in Karolina pravijo, da narečne besede uporabljajo predvsem doma. Opažajo, da največ narečnih besed slišijo pri starejših. »Babica vedno govori po domače,« je povedala ena od deklet. »Dedki in babice imajo veliko besed, ki jih mi sploh ne uporabljamo več,« je dodala druga. Prav tam, v pogovorih s starejšimi, so po njihovem mnenju narečja še najbolj živa.

Ko smo jih vprašali, katere narečne besede največkrat uporabljajo, so se odgovori kar vsuli. Naštele so izraze šporhet, špajza, štufni, štenge, kišta, šajtrga ... »Čudno bi bilo, če bi rekli stopnice,« je prepričana Ajda.

Narečja se jim največkrat zdijo zabavna, čeprav menijo, da so druga narečja bolj izrazita kot gorenjsko. »Smešno je, ko slišiš, kako drugače govorijo v drugih krajih,« je dejala ena izmed deklet. Druga pa je ob tem dodala, da se ji vseeno zdi zelo pomembno, da se narečja ohranijo. »To je del naše dediščine. Če jih ne bomo uporabljali, se bodo izgubila,« je poudarila Manca. In prav skozi folkloro – skozi ples, pesem in otroški glas – dobivajo narečja novo priložnost, da ostanejo slišana tudi v prihodnje.