Narečje pesem obogati s pristnostjo

Preddvorčan Klemen Glynn Arh, nekoč član narodnozabavnega ansambla Veseli svatje, je vedno čutil željo po pisanju besedil in glasbe. Po odhodu iz ansambla se je najprej posvetil družini, nato pa začel sodelovati z različnimi slovenskimi glasbenimi izvajalci, predvsem kot avtor besedil, občasno tudi melodij. Tako se recimo podpisuje pod pesem Boš znal naprej me ljubiti, ki jo prepevata Tjaša in Uroš Steklasa, pa pod besedilo pesmi Zate sem tu Tria Vivere, je tudi avtor besedila pesmi Ljubica, polke, s katero je ansambel Svizci zmagal na zadnjem izboru za najboljšo polko Radia Gorenc.

Z njim smo se pogovarjali o tem, kako nastajajo besedila, zakaj pesem včasih sama izbere jezik, o pomenu narečja za njeno pristnost, kako se besede z melodijo povežejo v celoto.

»Pesem pogosto sama nakaže, v katerem jeziku želi biti zapisana – včasih je to knjižni jezik, drugič narečje ali sleng. To ni zavestna odločitev, temveč odziv na glasbeno podlago in občutek, ki ga vzbudi. Vsak avtor glasbo doživlja po svoje, zato je izbira jezika vedno osebna,« nam je najprej pojasnil Klemen Glynn Arh.

Besedila piše izključno na glasbo, je nadaljeval. Ko glasbo začuti, se poveže z njeno dinamiko, ritmom ter čustveno težo, se loti ustvarjanja besedila. »Pri pisanju se zavestno skušam vživeti v glasbenega izvajalca. Besedilo tako nastaja kot osebna izpoved ter tudi kot sredstvo komunikacije, s katerim izvajalec skozi besede navezuje pristen stik s poslušalci.« Strinja se, da mu je pisanje na glasbo verjetno zaradi glasbenih izkušenj naravnejše in bližje, k čemur pomembno prispevajo tudi sodelovanja z uveljavljenimi avtorji, saj izmenjava znanj in pristopov dodatno bogati njegov ustvarjalni proces ter poglablja razumevanje odnosa med besedo in glasbo.

Na nek način s pisanjem besedil ustvarja tudi zgodovino, meni, saj vsaka pesem ostane kot zapis nekega časa. »Pišem na svoj način, v skladu z lastnim doživljanjem besed in njihovega pomena.« Gre pač za njegovo avtorsko delo, je poudaril.

Jezik je živo orodje. Pomembna sta ritem in zven besed, saj morajo slednje z glasbo delovati kot »živa« celota, je dejal. »Pogosto se zgodi, da beseda, ki me vsebinsko zadene oziroma premakne, ne deluje na glasbeni podlagi.« Takrat išče drugo ali misel izrazi z drugimi besedami. Pri glasbi, ki to dopušča, in določenih glasbenih izvajalcih išče tudi sleng mladih ter narečne izraze. »Predvsem narodnozabavna glasba, ritem polke, omogoča več narečnih besed ali slenga. Če se kakšna beseda v knjižnem jeziku ne izide, jo nadomestim z narečno ali tujko. S tem se poslušalcem približam in besedilo postane pristnejše in dostopnejše, medtem ko besedila za pop glasbo, zlasti balade, vedno pišem v knjižnem jeziku,« je razložil Klemen Glynn Arh.

Pa današnji poslušalci zaznajo razliko med narečnim, pogovornim in knjižnim jezikom v besedilih pesmi ali ta meja izginja, nas je še zanimalo. »Slovenska beseda je izjemno lepa in vedno najde način, da je tudi spevna. Meja med knjižnim jezikom, narečjem in pogovornim jezikom se sicer deloma zamegljuje, vendar poslušalci še vedno opazijo razliko,« je poudaril in sklenil: »Pri nekaterih zvrsteh, kjer je to smiselno, zavestno uporabljam pogovorne izraze, življenjske fraze ali lokalne besede. Narečne in pogovorne fraze prinašajo pristnost, bližino in identifikacijo, medtem ko knjižni jezik pesmi daje bolj univerzalno noto. Izbira jezika, kot sem že omenil, vedno temelji na občutku, glasbeni zvrsti in cilju, ki ga želi pesem doseči. Če s svojim napisanim besedilom oziroma izdano pesmijo dosežem vsaj eno osebo, ji pomagam skozi težak trenutek ali ji preprosto polepšam dan, je moj ustvarjalni namen v celoti dosežen.«