Narečno besedišče kulturnih rastlin

Jezikovni atlasi predstavljajo jezikovno in kulturno bogastvo slovenskega naroda, predvsem pa so bogat vir za nadaljnje jezikoslovne, sociolingvistične in etnološke raziskave ter za osvetlitev jezikovno-kulturnih stikov in povezav z drugimi, zlasti sosednjimi narodi in njihovimi jeziki, pojasnjujejo na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. V njihovi zbirki jezikovnih atlasov najdemo tri dele Slovenskega lingvističnega atlasa in Besedotvorni atlas slovenskih narečij. Ta obravnava besedje za kulturne rastline, zbrano v 93 krajevnih govorih iz vseh sedmih narečnih skupin slovenskega jezika. Avtorica Mojca Kumin Horvat je vanj uvrstila besede iz pomenskih sklopov divja sadna drevesa, nadzemni deli kulturnih rastlin, slama, sadni mošt in sadno žganje.

Slama

Za posušena stebla in liste omlatenega žita ter suha stebla in liste nekaterih drugih kulturnih rastlin je tudi v narečjih, tako kot v knjižni slovenščini, najpogostejši izraz slama. Precej pestrejši pa postane nabor poimenovanj, ko se v Besedotvornem atlasu slovenskih narečij ustavimo pri posameznih rastlinah – pšenici, ječmenu, koruzi, ajdi, fižolu …

Za koruzno slamo sta knjižni besedi koruznica in koruzovina. Prva je najpogostejša tudi v narečjih. »Razprostira se od vzhodnejših govorov rovtarske in gorenjske narečne skupine, zgoščeno preko dolenjske in štajerske narečne skupine, v panonski narečni skupini pa le do vključno prleških govorov,« pojasnjuje Mojca Kumin Horvat. V prekmurskem narečju je za koruzno slamo zabeleženo kukorišče. Kjer koruzi rečejo sirek (v primorskih narečjih in tudi v ziljščini), so zapisana poimenovanja, ki izhajajo iz tega izraza: sirčje, sirkišče, sirklja, sirščica … V dveh obravnavanih govorih je navedeno bilje, ki ima v knjižnem jeziku drugačen pomen, v štirih govorih je avtorica besedotvornega atlasa naletela na izraza formentovica in formentinovica, prevzeta iz romanskih jezikov. In še nekaj poimenovanj navaja, med drugim turščičevino in turškovino, ki izhajata iz poimenovanja koruze z narečno besedo turščica.

Za pšenično in ječmenovo slamo sta tudi v narečjih najpogosteje zabeleženi ti dve poimenovanji. Drugi najštevilnejši izraz je pšeničnica oziroma ječmenovka, ponekod je zapisan izraz slama.

Ajdova slama »se razprostira« čez primorsko, rovtarsko, dolenjsko in štajersko narečno skupino; najredkejše je to poimenovanje v gorenjski in panonski narečni skupini. V gorenjskih govorih prevladuje ajdovica, na vzhodu gorenjske narečne skupine pa je kartirana ajdovka.

Med narečnimi izrazi za fižolovo slamo najdemo fižolovko, fižkovico, ki je zapisana v škofjeloških govorih, fižolico, fižolovino, fržolijo, fržolovko, fržoličevino …

Tvorjenka ali besedna zveza

Kot lahko vidimo v besedotvornem atlasu, so za koruzno in fižolovo slamo pogostejša enobesedna poimenovanja – tvorjenke. Avtorica Mojca Kumin Horvat na podlagi vseh obravnavanih narečnih izrazov za kulturne rastline sicer ugotavlja, da so poimenovanja z besednimi zvezami pogostejša v obrobnejših narečjih, medtem ko se je v osrednjih narečjih pri zajetih pomenskih sklopih pokazala večja diferenciacija tvorjenk. Med drugim jo je tudi zanimalo, ali je v posameznih narečjih pri tvorjenih poimenovanjih značilna raba določenih pripon, kot so -ka, -ica, -išče. Pri tvorbi izrazov za nadzemne dele krmnih rastlin (liste pri korenju, repi, pesi, krompirju) je opazila, da sta v gorenjski in rovtarski narečni skupini, v tej sta tudi škofjeloško in poljansko narečje, zgoščeno prisotni priponski obrazili -əc in -(n)ik. Slišimo jih lahko v poimenovanjih korenjevec, repnik, pesnik, krompirjevec ...