Novogradnji Pr' Pohar in Pr' Vetrnk

Krajevna skupnost Tunjice, ki obsega Tunjice, Tunjiško Mlako, Košiše in Laniše, spada med izjemno aktivne skupnosti, predvsem z vidika ohranjanja kulturne dediščine. Za to že vrsto let skrbi Društvo Tun'ški glas, ki izdaja tudi istoimensko glasilo. To izhaja enkrat na leto (v decembru ga v luči dobrih mož po vasi raznosijo v košu) in lani so izdali že trideseto številko po vrsti. Gonilna sila je njegova glavna urednica Milena Erbežnik Klanšek, tudi sicer velika ljubiteljica zgodovine in ohranjanja tradicije. Pri tem ji med drugim pomaga vaški kronist Ivan Nograšek, živi leksikon podatkov in lokalnih zgodb, bolj in manj verjetnih, a prav vse po njegovih besedah temeljijo na resničnih dogodkih.

Veliko teh je bilo objavljenih v knjigah in časopisih in trudi se, da čim več izrazov zapiše v domačem, tunjiškem narečju. To še kako živi. »V Tunjicah po tunjiško govorimo skoraj vsi, zagotovo pa vsi predstavniki starejših generacij,« je povedal Nograšek in mimogrede stresel iz rokava tunjiški rek: »Če sedmo uro začne dež, to traja tok cajta, kot stare babe tek.«

Tunjiško narečje spada med gorenjska narečja, katerih skupna značilnost je švapanje, ima pa tudi nekaj čisto svojih posebnosti. »Zanimiva narečna posebnost, ki jo srečamo le v hišnih imenih Tunjic in še nekaterih vasi pod Krvavcem, pa je ta, da se nekatera imena končujejo z -ək (npr. Pr Ukúšǝk, Pr Grlúšǝk), pri čemer svojilni pridevnik to končnico ohrani, torej je odgovor na vprašanje 'Čigav?' Ukúšǝkov ali Grlúšǝkov in ne Ukúškov ali Grlúškov, kot bi pričakovali,« je zapisal Klemen Klinar ob popisu tamkajšnjih starih hišnih imen. V zapisih na glinenih hišnih tablah so vse te narečne posebnosti tudi ohranjene.

Ker pa stara hišna imena zajemajo samo tista, starejša od sedemdeset let, v Tunjicah pa je precej več mlajših, so se v Društvu Tun'ški glas pred dvema letoma odločili, da bodo začeli popisovati mlajša hišna imena. Register bo objavljen v letošnji številki tamkajšnjega glasila. »V tem je ogromno raziskovalnega dela, saj tukaj šteje samo osebni stik. Nekateri novo hišno ime stresejo iz rokava, drugi potrebujejo kakšen nasvet, pogovor s sosedi ali nekaj časa za razmislek. Novogradnja, ki je na območju, kjer piha veter, nosi ime Pr' Vetrnk, drugi pa, ki je zgrajena pretežno iz lesa (iz 'pohov' po tunjiško), se reče Pr' Pohar. Imamo tudi novo hišo Pr' Bržnik (hišo so zgradili pri bregu) in še marsikatero drugo,« nam je pojasnila Milena Erbežnik Klanšek.

Stara hišna imena so precej starejša od priimkov in včasih so morali otroci dobro vedeti, kako se po domače reče posamezni hiši. Ivan Nograšek se spominja, kako je njega hišnih imen učila stara mama, v ritmu sedemkoračnega plesa (zibenšrita) sta recitirala: »Pes pa nima repa več, kdo mu ga je odsekal preč: Pr' Jeršin, Pr' Pucin, ukol hriba Pr' Vugrin.«

Čeprav morda današnji otroci ne vedo, kje je Pr' Jeršin in kje Pr' Pucin, pa prav Nograšek sem in tja poskrbi, da se kakšne take ljudske izreke naučijo tudi tunjiški otroci in jih nato zapojejo na kakšni prireditvi. Teh v Tunjicah ne zmanjka, prav vsem pa je skupno ohranjanje kulturne dediščine in prenašanje tradicije na mlajše rodove. V letošnjem letu so se družili spomladi ob srečanju tunjiških rokodelcev (Tunjiški pomladni semenj), poletje so pozdravili z dogodkoma Z glasbo v poletje in malo kasneje še s Čarom kresne noči, veselijo pa se že, da bo s koncem leta, kot pove Milena Erbežnik Klanšek, »prišel Tun'ški glas prav v vsako hišo na vas'.«