Obsežna zbirka pripovedi iz naših dni

Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU je v izteku preteklega leta v okviru zbirke Glasovi izdal zajetno knjigo pravljic, različnih povedk – bajčnih, strašljivih, razlagalnih, legendnih, zgodovinskih, socialnih, živalskih in šaljivih, etnoloških pripovedi, anekdot in modrosti iz Poljanske doline z naslovom Vsak naslednji otrok je lepši. Vanjo je vloženih skoraj štirideset let dela, pravi strokovna urednica omenjene knjižne zbirke ddr. Marija Stanonik. Želja po ohranitvi pripovedi z območja domače doline jo je namreč spremljala, odkar se je konec osemdesetih let začela uresničevati njena pobuda, da bi v seriji knjig predstavili slovensko slovstveno folkloro po pokrajinskem ključu. V ta namen je tudi sama zapisovala pripovedi, ki jih je slišala na primer na avtobusu, v pogovorih ali kje drugje v domačem okolju.

Uvod v izdajo zgodb iz Poljanske doline je bila zbirka povedk in pravljic Nekoč je bilo jezero, ki je izšla leta 2005 s podporo Muzejskega društva Škofja Loka. Gre za pripovedi, ki so bile zapisane ali objavljene v času od 1858 do 1941, eno od »pravil« zbirke Glasovi pa je, da prestreza tiste, ki jih je mogoče slišati še danes ali njihovi viri niso starejši od petdeset let. V najnovejši knjigi, izdani pri Založbi ZRC tudi s podporo Občine Gorenja vas - Poljane, je zbranih kar 1464 folklornih in spominskih pripovedi, k čemur je pripomoglo 148 pripovedovalcev in 53 zapisovalcev med Fužinami in Škofjo Loko. »Glede na to, koliko gradiva se je nabralo, bomo zbirko za Žiri pripravili posebej,« nam je povedala literarna zgodovinarka in etnologinja ter spomnila, da so bile že leta 2000 v knjigi Kres na Grebljici objavljene povedke, ki jih je po drugi svetovni vojni še kot dijak v javorski župniji zapisal Janez Dolenc, leta 2020 pa so po zaslugi Toneta Koširja in Milene Igličar izšle folklorne in spominske pripovedi iz župnij Šentjošt in Lučine pod naslovom Pošten bodi in delaj.

Nova knjiga, ki jo je Marija Stanonik skupaj z etnologinjo in sociologinjo kulture Mojco Ferle iz Škofje Loke tudi uredila, prihaja med bralce kot šestdeseta po vrsti v zbirki Glasovi. »Potiho sem si upala sanjati, da bo izdanih 25 knjig, kolikor je črk v slovenski abecedi. Nikoli si nisem mislila, da jih bo nastalo toliko. Pred pozabo smo tako doslej rešili okoli 25.000 pripovedi iz naših dni, med njimi tudi zamejske. Vsaka knjiga je nekaj posebnega, vsaka prinese nekaj novega,« je akademikinja hvaležna za opravljeno delo. Ob tem tudi poudari, da je v zbirko vloženih nešteto ur prostovoljnega dela, ki sega od opogumljanja za sodelovanje in mentoriranja zapisovalcev do terenskega dela in vseh preostalih korakov na poti do izdaje knjig. »Zbirka dokazuje, kaj zmoremo s skupnimi močmi. To, da je ohranjanje bogastva naše duhovne kulture skupinsko delo, se mi zdi posebno lepo. Upam, da bo na predstavitev knjige Vsak naslednji otrok je lepši, ki bo v četrtek, 15. januarja, ob 18. uri v Hiši kulture v Poljanah, prišlo čim več pripovedovalcev, zapisovalcev in vseh drugih, ki so sodelovali pri njenem izidu,« je dejala Stanonikova.

Govorimo po domače

Nekatere pripovedi, med njimi socialna povedka Klekljali sva s staro mamo, ki jo z dovoljenjem založbe objavljamo tudi v tem prispevku, so zapisane v narečnem govoru; številne vključujejo posamezne narečne besede ter hišna in ledinska imena. Za lažje razumevanje je pod besedilom in v slovarju dodana razlaga izrazov, ki širšemu krogu bralcev utegnejo biti manj znani.

V spremni besedi je tudi oris poljanskega narečja, ki ga je pripravila dialektologinja mag. Francka Benedik, doma iz Škofje Loke. Ob tem je spregovorila o spreminjanju narečij in narečnih govorov. Kot je pojasnila, se kaže vpliv mešanja ljudi iz različnih krajev, zlasti pa rabe knjižnega jezika. »Če hočemo ohranjati narečje, govorimo po domače, kjer je le mogoče,« polaga na srce bralcem. »Nekateri se sprašujejo, ali je sploh treba ohranjati narečja. Seveda je to potrebno. Narečja so del našega jezika, bogastvo našega jezika, izkaz naše samobitnosti, nas samih.« Če jih ne ohranjamo, je po njenih besedah skoraj tako, kot je že Prešeren rekel v Elegiji svojim rojakom: »Kar ni tuje, zaničuješ, starih šeg se zgublja sled ...« Najbolj bi po njenem mnenju pomagalo, da bi starši z otroki govorili v narečju, ne da se trudijo govoriti z njimi pogovorno ali knjižno. »Na primer: otrok pride iz vrtca in očka reče: 'No, Janez, kako je bilo danes v vrtcu (ali v šoli)? Hitro pridi, kosilo bo.' Namesto, da bi mu v Poljanah rekel: 'No, Janez, kok je bl dons v vartcu (u šol)? Hitar prid, južna bo.' Pa se nekateri starši bojijo, da ne bo znal v vrtcu pravilno govoriti. Brez skrbi, majhni otroci se zelo hitro naučijo tudi čisto tujega jezika, pa bi se ne domačega, četudi je malo drugačen, kot tisti, ki ga govorijo po televiziji.«