Obuvala in oblačila nekdaj

Avtor je dr. Bojan Knific iz Tržiškega muzeja, ki je razstavo pripravil skupaj s Folklorno skupino Karavanke in Gornjesavskim muzejem Jesenice. »Obiskovalci lahko spoznajo obuvanje in oblačenje v preteklosti. Na ogled so pisane domače noše. Ženske so v 18. in 19. stoletju nosile zelo različna pokrivala, marsikdo na primer ne pozna več avbe, ki je dragocen kos kulturne dediščine. Tudi obuvala so bila raznovrstna – usnjena, lesena, opanke, čevlji, škornji, copati … Razstavljena so stara obuvala in oblačila, pa tudi novejša, ki so izdelana po zgledu starih. Folklorna skupina Karavanke iz Tržiča se je namreč pred leti lotila projekta poustvarjanja oblačilne in obutvene dediščine,« je povedal Knific in dodal, da je obuvanje danes drugačno, kot je bilo v preteklosti. »Danes imamo veliko več obutve kot nekdaj. Čevlji tudi niso bili levi in desni, ampak je do konca 19. stoletja večina ljudi nosila čevlje, izdelane 'na glih kopit', torej so bili simetrični. Čez čas so jih obrnili, da je čevelj ohranil obliko in se ni obrabil nekje več, drugje manj. Škornji so bili znak prestiža, saj je bilo zanje treba imeti precej usnja. Najbolj preprosta in tudi najcenejša obuvala so bile cokle. Izstopajo pa visoki čevlji z vezalkami z lesenimi podplati. Zaradi pomanjkanja usnja okoli druge svetovne vojne so jih nosili predvsem delavci. Les za podplat je bilo takrat namreč ceneje in lažje dobiti kot usnje.«

Narečni izrazi

Zanimivi so starejši izrazi za čevlje, ki jih danes skoraj ne poznamo več. »Rančoš je visok čevelj z vezalkami, golenice so bile bote, posebnim sandalom so na tržiškem koncu rekli gangice,« našteje Knific. Med razstavljenim orodjem sta na primer gladilnik in klinčar. S spremembo obutvene mode so šli ti izrazi iz rabe. Na razstavi so na ogled tudi rateški žoki, pa visoki čevlji z vezalkami ali čižme in stare cokle, izdelane iz le enega kosa lesa. Cokle so nosili predvsem pastirji na območju Rateč, Podkorena in Kranjske Gore. »Rateče so edinstven primer v Sloveniji, kjer ta dediščina živi z ljudmi. Domačini imajo ogromno oblačil in obutve še vedno doma in to predstavlja veliko vrednost. Ohranjajo pa tudi običaje,« jih je pohvalil Knific.

Za srajco dvesto ur dela

Pomen oblačil včasih in danes je popolnoma drugačen. »Včasih so blago delali doma, sejali lan, predli, tkali … Preden so poznali kolovrat, so za izdelavo ene srajce iz platna porabili tudi dvesto ur. In obleka je bila takrat tudi veliko več vredna kot danes. Ko je kdo umrl, so popisali njegova oblačila in to pozneje umestili celo v zapuščino,« je pojasnil Knific.

Sodelovanje dveh muzejev

»Veseli nas, da sta muzeja združila moči in smo skupaj ustvarili to razstavo,« pa je dejala višja kustodinja za etnologijo Špela Smolej Milat iz Gornjesavskega muzeja Jesenice. »Pogledali smo po naših zbirkah v Kajžnkovi in Liznjekovi hiši ter dodali še nekaj predmetov iz naše bogate zbirke, ki prav gotovo popestrijo predstavitev obuval in oblačil iz preteklosti.«

Zbrane je pozdravil direktor Tržiškega muzeja David Ahačič, ki je spodbudil k razmišljanju o tem, da obleka in obutev nikoli nista prepuščeni naključju. »Razstavo glejmo kot izziv za nas, ljudi sodobnega časa. Ali vemo, od kod obleke prihajajo? Kdo jih je izdelal? Ali še premišljujemo o tem, kaj je danes lepota? Naj razstava to spet obudi.« Za prijeten izbor ljudskih pesmi pred Liznjekovo domačijo so poskrbeli godci Suhe hruške iz Kulturnega društva Triglav Slovenski Javornik.