Pastirska igra v Drabosnjakovo čast (1)

Na domu Anice Lesjak - Ressmann in Hanzija Lesjaka v Pečnici (Petschnitzen) nad Ledincami (Ledenitzen) pri Beškem jezeru (Faaker See), ki leži na 750 metrov visoki planoti s čudovitim pogledom na okolico Baškega jezera, sem se pogovarjal o gledališko-scenskem recitalu Pastirske igre. V farni cerkvi v Ločah ga je decembra lani uprizorilo Slovensko kulturno društvo Jepa - Baško jezero in pod vodstvom režiserke Alenke Hain združilo vse skupine, ki delujejo v okviru društva: pevcev, gledaliških igralcev in tamburašev. Z zahtevnim gledališkim projektom, ki ga je zaradi vsebine smiselno postaviti na oder le v božičnem času, so želeli počastiti tudi 200. obletnico smrti najbolj znanega koroškega slovenskega bukovnika Andreja Šusterja - Drabosnjaka (1768–1825). Z igro v izvirnem besedilu so prispevali tudi k ohranjanju spomina na govorico tedanjega časa, v katerem se stara nemščina meša z rožanskim in ziljskim narečjem.

Kdo so bili bukovniki? To so bili izjemno preprosti, vendar talentirani in ustvarjalni nešolani literarno delujoči ljudje, ki so zlagali pesmi in kot ljudski dramatiki tudi pisali igre ter zaradi znanja poleg domačega še najmanj enega jezika pogosto prevajali zanimiva, predvsem dramska besedila.

Eden od najbolj ustvarjalnih koroških bukovnikov je bil že omenjeni Andrej Šuster - Drabosnjak. Tako je samega sebe imenoval, ker je bil leta 1768 rojen v Drabosinjah pri Kostanjah (Kostenberg) nad Vrbskim jezerom. Bil je eden od otrok mame Magdalene in očeta Petra. Sicer ni znano, ali je obiskoval šolo ali je ni (možno je, da je obiskoval nemško šolo v Vrbi), vendar je bil izjemno nadarjen in iznajdljiv. Znal je oba jezika, zato je lahko prevajal in pisal v obeh. Z ženo Nežo Weiss sta imela enajst otrok, zato življenje na kmetiji ni bilo vedno enostavno. Drabosnjak, ki si je doma uredil tudi tiskarno in ustanovil celo svojo igralsko skupino, je preživljal tudi težke čase. Preganjali so ga, ker je tiskal in prodajal knjige. Precej so mu jih tudi zasegli. Vendar je vztrajal. Kot človek, ki mu tudi humor ni bil tuj, je do zadnjih let življenja iskal tolažbo v branju in pisanju ter premišljevanju. S svojim delovanjem je dvigoval narodno zavest in s pisanjem ohranjal govorico naroda in okolja, v katerem je deloval.

Drabosnjakova literarna zapuščina, umrl je decembra leta 1825, je bogata. Nekaj je je napisal sam, nekaj pa prevedel. Omenimo samo nekaj njegovih del. Ta so: Marijin pasijon, Pasijonska igra, Zgodba o izgubljenem sinu, Egiptovski Jožef in Pastirska igra. Za Pastirsko igro pravijo, da je eden od najbolj pretresljivih pozivov h krščanski ljubezni. Lani decembra so jo po­stavili na oder v Ločah. O njej bomo obširneje pisali prihodnjič.