Pesmi, note, nagrobniki in pasijon

Znanstvena vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik mag. Martina Piko-Rustia nam je v pogovoru predstavila neverjetno in spoštovanja vredno delo pri ohranjanju materialne in duhovne kulturne dediščine. Pri slednji imajo narečja osrednje mesto. Pripovedovala je o pripravi in izdaji narečnih slovarjev. »To delo je začela že Marija Makarovič in v pisanje življenjepisov znanih koroških Slovencev vključila tudi narečne izraze. Zadnja leta posvečamo narečnim slovarjem še posebno pozornost. Pokojni Franc Kattnig je v narečnem slovarju za Rož dopolnil gradivo, ki ga je pred tem že zbiral njegov stric Bertrand Kotnik, ki je bil misijonar med Indijanci in je že tam zapisoval njihov jezik. Za velik dosežek štejemo lani izdani podjunski narečni slovar Pavla Apovnika, ki je pravi leksikon in v katerem so narečne besede zapisane tudi v standardnem slovenskem jeziku in v nemščini. Z izdajo smo tudi obogatili praznovanje 90-letnice avtorja. Sedaj pa po zaslugi Štefana Elbeja nastaja globaški narečni slovar. Globaško narečje je zaradi meje z Rožem že pod vplivom rožanskega narečja. Veseli smo, da nas ljudje sami opozarjajo na posebnosti, kar je znamenje, da moramo zapuščino ohraniti in zapisati. Asimilacija je namreč zelo hitra,« je povedala. Dragocen je tudi ziljski narečni slovar, ki ga je pripravila Milka Kriegl. Za osnovo je vzela slovar znanega koroškega izobraženca dr. Julija Felaherja (1895–1966), ki ga je v njegovi zapuščini odkrila Uši Sereinig.

Narečja najdemo povsod, tudi v pisnih zapuščinah koroških kulturnikov in duhovnikov, bodisi v pesmih, pripovedkah, pridigah in drugih besedilih. Po zaslugi pokojnega ustanovitelja Jarnikovega inštituta Nužeja Tolmaierja so začeli zbirati in hraniti tudi to gradivo. Del imajo tudi posamezniki, nekaj pa škofijski arhiv. Zaradi varnosti je prav, da je ločen. Pomembno je, da je varno shranjeno. »Ponosni smo na izvirnik Kapelskega pasijona, ki ga nam je pred svojo smrtjo podaril dr. Erih Prunč, ki je to besedilo odkril in ga na svoje stroške restavriral. Pasijon in drugi dokumenti kažejo, da slovenščina oziroma narečja niso bila le hišni jezik, ampak je bila uporabljana tudi v javnosti,« je povedala Martina Piko-Rustia.

»Beseda je stalnica. Pri vsakem predmetu je jezik. Vsak predmet ima narečno ime. Vsak napis, tudi na nagrobnikih, nam nekaj pove. Na južnem Koroškem smo jih dokumentirali in s tem rešili pozabe. Največ slovenskih napisov je na starih nagrobnikih. Na novejših je morda le še nekaj imen slovenskih. Nadomeščajo jih nemška. Razveseljivo pa je, da vedno več ljudi, tudi nemško govorečih, napiše na nagrobnik tudi staro hišno ime. Največkrat v nemščini, vendar je najvažnejše, da se je s tem ime ohranilo,« je dejala vodja inštituta.