Pripoved bolj avtentična in sočna

Predstave Dragice Ropret Žumer so prežete z energijo in pristnostjo. Tiste v narečnem govoru ustvarja po spominu – po govoru svojega otroštva, ki ga nosi iz rojstne vasi, Bohinjske Bele. Pri delu se zanaša na posluh in notranji občutek za ritem narečja, ki se od knjižnega jezika po njenem mnenju občutno razlikuje, čeprav gorenjščina sama po sebi ni tako oddaljena od njega. Prav zato jo občinstvo zlahka razume, tudi kadar v pripovedi zazveni kakšna domača, manj znana beseda. Tudi če poslušalci njenega pomena ne poznajo, ga hitro razberejo iz tona in toka pripovedi. Vse je povedano v domačem govoru, z značilno melodijo jezika, ki nosi toplino in značaj ljudi Bohinjske Bele. Kot pravi Dragica, je pri narečju zanimiv tudi drugačen vrstni red besed, ki pripovedi daje poseben ritem in živo barvitost.

Ko Dragica Ropret Žumer pripoveduje v narečju, kamišibaj dobi drugačno, skoraj otipljivo bližino. Narečni govor zgodbo naredi bolj avtentično, obenem se popolnoma sklada z vsebino, ki jo pripovedovalka z lahkoto izrazi v gorenjskem jeziku. Predstava tako postane živahnejša, razigrana, sproščena in bolj prepričljiva – tudi zato, ker se Dragica v narečju počuti sproščeno, domače in samozavestno. Kot sama pravi, so narečja v kamišibaju zelo zaželena in jih občinstvo sprejema z velikim navdušenjem.

Če bi zgodbo pripovedovala v knjižnem jeziku, bi bila manj sočna in neposredna, saj knjižni jezik zahteva več pazljivosti in sledi strogim pravilom. Narečje pa ji dopušča svobodo – stavek lahko obrne, začne na sredini, poudari besedo po občutku. Besedila se sicer nauči na pamet, a ga vsakič pove nekoliko drugače – z drugačnim ritmom, poudarkom in energijo, odvisno od odziva občinstva in njenega razpoloženja.

»Za razliko od Japonske, kjer prevladuje tradicionalna oblika, pri nas gojimo predvsem avtorski kamišibaj,« pojasnjuje. »To pomeni, da kamišibajkarji večinoma sami izberemo vsebino, jo po potrebi priredimo, ustvarimo slike in predstave tudi sami odigramo. Veliko je tudi v celoti avtorskih predstav. Kamišibaj pritegne otroke in odrasle, kot gledalce in tudi kot ustvarjalce predstav. Zelo je priljubljen med vzgojitelji, učitelji, knjižničarji, terapevti, prostovoljci in lutkarji.«

Čeprav se na prvi pogled zdi, da je kamišibaj preprosta in hitro dostopna umetnost, pa Dragica poudari, da se kamišibajkarji srečujejo s številnimi ustvarjalnimi izzivi, ki jih vsak rešuje na svoj način. »Čeprav se je v postopku ustvarjanja kamišibaja treba držati določenih pravil, pa vsak ustvarjalec doda svoj pečat, kar predstave naredi edinstvene in raznolike.«

Kot napoveduje sogovornica, bo tudi svojo naslednjo predstavo pripravila v narečju. Pravi, da največ časa zahtevajo skrbna izbira in morebitna priredba besedila, še posebno pa priprava slik. Likovni del kamišibaja namreč terja natančen premislek: besedilo mora biti prečiščeno, slike pa ga morajo dopolnjevati, ne zasenčiti. Zato so preproste, brez odvečnih podrobnosti, saj jih gledalec vidi le za kratek trenutek. V tem kratkem času mora slika povedati dovolj, da skupaj z besedo ustvari celovito, živo izkušnjo kamišibaja.