Samoglasniki v žirovskem govoru

Knjižna slovenščina pozna osem sam­oglasnikov: a, široki ê (slišimo ga na primer v besedi teta), ozki é (stena), i, široki ô (okno), ozki ó (šola), u in polglasnik ə, ki je najpogosteje zapisan s črko e, na primer v besedah pes, dež, megla, slišimo pa ga tudi recimo v besedah krt in prt. Širino in ožino ter dolžino in kračino v zapisu glasov ponazarjamo z naglasnimi znamenji, kar je v šoli marsikomu povzročalo pre­glavice. Kako pa je z glasovi v žir­ovskem govoru?

Žirovski narečni govor ima še pestrejši nabor glasov kot knjižna slovenščina. Čeprav ga Žirovci vsakodnevno upo­rabljajo, se tega morda sploh ne zavedajo. Ko opisujemo samoglasnike določenega narečja, jih delimo glede na to, ali se nahajajo na naglašenih ali nenaglašenih zlogih, ter glede na njihovo dolžino. V našem govoru je še zlasti pester sistem dolgih naglašenih samoglasnikov.

Kateri pa so ti samoglasniki?

To so samoglasniki, ki se pojavljajo v dolgih naglašenih zlogih. Lahko jih umestimo v takšno shemo:

Kot vidimo, so glasovi zapisani sistematično. Za tiste, ki so zapisani vzporedno, pravimo, da tvorijo pare. V žirovščini to velja za i in u, iẹ in uọ ter ė in ȯ.

V shemi lahko vidimo še več različnih e-jev in o-jev kot v knjižni slovenščini. Zakaj?

Slovenska narečja so se razvila iz praslovanščine, ki je imela precej različnih samoglasnikov. Vsak izmed njih se na svoj način odraža v sodobnih narečjih. Praslovanščina je denimo poznala nosni e in nosni o, ki ju do danes kot taka ohranjata le poljščina in kašubščina, tu­d­i ta se govori na Poljskem, v drugih jezikih in narečjih pa se nekdanja nosnika odražata na različne načine. V žirovščini na primer se izgovarjata kot dvoglasnika iẹ in uọ. Primeri besed z nekdanjim nosnim e-jem so piẹt, siẹdn, piẹst.

Nekdanji nosni o se v našem govoru odraža kot dvoglasnik uọ, v hrvaščini pa kot u. Zato mi rečemo ruọka, puọt, zuọb, medtem ko bi Hrvati rekli ruka, put, zub.

Od tod torej izvirata žirovska dvo­glasnika iẹ in uọ. Kaj pa o in e s pikico zgoraj?

Glas ė je zelo ozek e, ki ga Žirovci slišimo kot i. Slišimo ga, če v »pravilni« žirovščini izgovorimo besedo cesta ali ko rečemo delam. Ta e izvira iz praslovanskega glasu, ki ga imenujemo jat. Jezikoslovci niso povsem zedinjeni, kako je zvenel. Njegov par pa je glas ȯ, zelo ozek o, ki ga Žirovci slišimo kot u. Slišimo ga, če po žirovsko izgovorimo besedo šola ali morje. Izvira iz padajočega o-ja, ki se je razvijal vzporedno z jatom.

E pa nima para ...

Res je. Kako Žirovci izgovorimo besedo voda? Wada. Kako rečemo dobro? Dabar. Pri nas obstaja navadni široki e (sestra, teta), širokega o-ja pa preprosto ne poznamo. Tako voda postane wada, koza postane kaza ... Široki o je torej v žirovščini sovpadel z a-jem.

Za konec: kaj se vam pri žirovskem glasoslovju zdi najbolj zanimivo?

Preseneča me dejstvo, da Žirovci uporabljamo toliko različnih glasov in drugih narečnih posebnosti, pa se tega niti ne zavedamo. Preprosto govorimo in točno vemo, kdaj bomo uporabili rastoči in kdaj padajoči naglas, kdaj izgovoriti iẹ in kdaj ė … Čeprav sem opis samoglasnikov precej poenostavila, je najbrž še vedno videti zapleten. Prav zato je toliko bolj zanimivo, da smo vse to glasoslovje usvojili že v otroštvu, ko smo se učili govoriti.