Skrb za narečno bogastvo

Rdeča nit 131. Glasove preje so bila prizadevanja za ohranjanje narečij. O aktivnostih, ki potekajo v ta namen, in svojih opažanjih so v Mojstrani minuli mesec govorili Sanja Boto, predstavnica Mohorjeve družbe iz Celovca, dialektologinja dr. Jožica Škofic z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, mag. Martina Piko-Rustia, znanstvena vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik, novinar Gorenjskega glasa Jože Košnjek, Rudi Bartaloth, podpredsednik Slovenskega kulturnega središča Planika, in Matjaž Podlipnik, sodelavec Gornjesavskega muzeja Jesenice.

Dr. Jožica Škofic je v pogovoru pojasnila tudi razloge za veliko narečno razdrobljenost v slovenskem jezikovnem prostoru, ki obsega ozemlje Slovenije in zamejstvo. »Že to, da so naši predniki prišli v ta prostor iz dveh smeri, s severa in juga, je pomenilo zametke narečne delitve,« je dejala. Pomembno vlogo pri razvoju slovenskega jezika in narečij je imela nato razdeljenost na fevdalne enote, prafare in fare, dežele in države. Poleg tega so na razvoj vplivali stiki z drugimi jeziki, kolonizacije in migracije ter zemljepisni dejavniki – gore, obsežni gozdovi, velika močvirja so oteževali stike, reke pa so omogočale povezovanje.

Raznolikost govorov

V Zgornjesavski dolini do Belce slišimo gorenjsko narečje, ki pa se že razlikuje od gorenjščine na Jesenicah, je poudarila gostja z oddelka za dialektologijo. Preostali del doline spada v koroško narečno skupino, saj ziljsko narečje sega vse do Rateč. »Ratečani rečejo den namesto dan. Značilno je tudi akanje, zato rečejo na primer 'se je amaživa' namesto 'se je omožila'. V gorenjskem narečju bomo slišali mlek, v rateškem govoru pa mliek …« Značilnosti rateškega govora so opisane tudi v slovarju z naslovom Ad abnjaka da žoka in ad agrabka da žlef, ki je pred dobrimi desetimi leti nastal na pobudo Turističnega društva Rateče - Planica. Dr. Jožica Škofic sicer opaža, da se govor Ratečanov danes približuje kranjskogorskemu podnarečju, v katerem ziljsko narečje prehaja v gorenjsko.

Ziljsko narečje se je izoblikovalo v Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem in zaradi stikov s prebivalci Kanalske doline v Italiji seglo tudi na to območje. A govorcev je danes vse manj. V čezmejnem projektu Lingua je zato posebna pozornost namenjena ziljščini. Mohorjeva iz Celovca je s podporo Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik in sodelovanjem Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru pristopila k razvoju digitalnega orodja za pretvorbo narečnega govora v besedilo. Zbrano gradivo zajema arhivske posnetke ziljskega narečja in nove zvočne zapise, skupno sto ur govora, je povedala Sanja Boto.

Zbiranje narečnih izrazov

Dr. Jožico Škofic veseli, da se marsikje v Sloveniji zbiranja narečnih izrazov lotevajo tudi mladi. »V preteklosti se je zdelo, da narečja niso zaželena, zdaj pa se kaže drugačen trend. Tudi v šolah in vrtcih otroke spodbujajo k zbiranju narečnih besed. In vedno več je navdušenih zbiralcev domačega besednega gradiva, ki se obračajo na dialektologe, ker si želijo narediti dobre slovarje, ne le zaradi popisa besed, za katere se jim zdi, da bodo počasi izginile, ampak ker menijo, da morajo to narediti tako dobro, da bo uporabno za domačine in jezikoslovje.« Predvsem pa je pomembno, je dejala, da se zavedajo, da je to bogastvo.