Špitavske novice o aktualnem in tudi skoraj že pozabljenem

Konec leta so luč sveta ugledale osme Špitavske novice. Gre za glasilo, ki ga enkrat na leto izdaja Športno-kulturno-turistično društvo Špitalič, njegova urednica je Bojana Pančur, predsednica Krajevne skupnosti Špitalič. Ta šteje okoli tristo prebivalcev in zajema naselja Špitalič, Okrog pri Motniku in del Bele. Naselje je ime dobilo po hospicu, špitalu (sv. Antona), ki ga je leta 1228 ustanovil istrski mejni grof Henrik. Domačinke in domačini pa se med seboj ne poznajo kot Špitalke ali Špitalci, temveč vedno in edino kot Špitavke in Špitavci.

Špitavske novice ponujajo pregled dogajanja v kraju v iztekajočem se letu, hkrati pa vedno tudi nekaj utrinkov iz življenja preteklosti, pogosto zapisano v narečju ali vsaj začinjeno z določenimi narečnimi besedami. Narečne značilnosti tega območja so zelo izrazite, tudi zato, ker gre za skrajni rob gorenjskega narečja. Slovenski dialektolog in jezikoslovec Tine Logar je v članku O štajerskem substratu govorov v Tuhinjski dolini in Črnem grabnu v Slavistični reviji leta 1954 zapisal, da v Špitaliču vsi tipični gorenjski pojavi s štajerskim êi < ê, ou < й vred izginejo: »Na črti Špitalič—Šent Ožbald gre za izrazito dialektično mejo, kjer se poleg omenjenih zgosti še cela vrsta drugih izoglos fonetičnega, morfološkega pa tudi leksikalnega značaja. Na tej črti se skratka začenja teritorij savinjskega dialekta.«

Špitavske novice so pomemben del ohranjanja kulturne dediščine kraja. V aktualni izdaji lahko med drobci zgodovine beremo o kuharskem tečaju leta 1972 in receptih, ki jih je vestno zapisovala domačinka Anica Hribar. Med drugim o tem, kako so v vasi kuhale »karfijolno juho« in »nadeto« govedino v lovski omaki, za katero je treba meso »rujavo opeči«.

Špitalič je razmeroma majhen kraj, a hkrati tudi prostor velikih zgodb. Pred tremi leti je Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik izdala knjižico Špitavska literarna transverzala, besedilo zanjo je napisala Marinka Mošnik. Knjižica odkriva skrivnosti, zgodovino in posebnosti Špitaliča. V njej lahko beremo med drugim tudi o dratcaponu, katerega pomen znajo razložiti le starejši domačini. Gre za predvojno tovorno žičnico, ki je prevažala oglje izpod Menine planine do Špitaliča.

Pokojna Anica Berlic iz Češnjic se je za knjigo Čuden Prečudež takole spominjala dratcapona: »Iz Menine u Špitalič, so včas rjəkəl, jə biv drátcapon. To je bva taka stara stvar … Iz Kárvave planine u Špitalič je biv napelan drout, žičnəca. Ampak takrat so rjəkəl drátcapon. To je drót, to j po nemšk … U Špitalič je bil pa pər šol, na uno stran na tistəm travnəku so bli pa Prinčič, se j rekvo … So mel tisto bazo, k so sprejemal ogle. Ogle so gor žgal, pa u žakle napravəl pa s kujní skəp nanosil.«

Take in drugačne špitališke zgodbe bi brez zapisa izginile skupaj z generacijami, ki jih še znajo povedati. Mnoge med njimi so že pozabljene, mnoge pa ne – prav po zaslugi vseh omenjenih knjižnih virov in njihovih avtorjev. Zadnjih osem let to pomembno nalogo nosijo in uspešno opravljajo tudi Špitavske novice.