Špitavski glas o dogajanju med Špitavkami in Špitavci

Prebivalci Špitaliča so v pogovornem jeziku vedno samo Špitavke in Špitavci, zato se tudi njihovo glasilo ne imenuje Špitalski (ali Špitališki), pač pa Špitavski glas. Tako nam razloži njegova urednica in predsednica Krajevne skupnosti Špitalič Bojana Pančur, s katero se srečamo nekaj dni po izidu aktualnega glasila, ki izhaja v okviru Športno-kulturno-turističnega društva Špitalič. Konec sedaj že lanskega leta 2025 je izšla osma številka po vrsti, ki zajema dogajanje v naseljih, ki spadajo v omenjeno krajevno skupnosti – Špitalič, Okrog pri Motniku in del Bele.

»Domačini smo velikokrat poslušali, da se v Špitaliču nič ne dogaja, ampak mi nismo bili tega mnenja. Kar nekaj se dogaja in vse to smo se odločili zapisati,« o začetkih glasila pripoveduje sogovornica. A Špitavski glas ni samo kronika dogajanja iztekajočega se leta v različnih društvih, pač pa bralcem vedno ponudi tudi pogled v preteklost.

Začinjeno z narečno obarvano besedo

Ti zgodovinsko obarvani članki so na marsikaterem mestu začinjeni z narečno obarvano besedo, ki v Špitaliču, sploh med starejšo generacijo, še živi v vsakdanjem življenju. Za pokušino bomo navedli nekaj primerov. V aktualnih Špitavskih novicah tako lahko preberemo o kuharskem tečaju leta 1972, pri Boštjanovih se je ohranil zvezek z recepti, ki jih je vestno zapisala Anica Hribar. V njem med drugim v receptu za »nadeto« govedino v lov­ski omaki piše, da meso »rujavo opečemo, dodamo zrezano čebulo in koreničevje«, kuhale so tudi »karfijolno juho«. V eni izmed prejšnjih številk pa lahko beremo zanimivo zgodbo Marinke Mošnik o Alojziji Drolc in njenih desetih sinovih, Gvovčevih fantih, za katere piše, da so postali »taužentmajstri«. Blaž je med drugim izdeloval »mlatilnice, géplje, pájklje in druge naprave«, Peter je imel mlin, na katerem so tudi »stópali« ajdo za ajdovo kašo.

Vsi poznajo stara hišna imena

Narečje v Špitaliču še velja za gorenjsko, čeprav očitno izgublja nekatere svoje značilnosti. Po besedah naše sogovornice je tisto staro narečje v uporabi le še med starejšo generacijo, medtem pa tudi mlajši uporabljajo stara hišna imena in dobro vedo, kako se reče pri kakšni hiši. Ta imena so zapisali v knjižici »Kako se pa pri vas reče?«. Nekaj zanimivosti iz omenjene knjižice: »Hrib, na katerem stoji hiša Na Lipovcu, se imenuje Lípuc. Domačija Pri Gornjem Štantarju je hišno ime domnevno dobila po velikem številu 'štantov' oziroma kozolcev, ki so jih lastniki posojali za sušenje sena. Gospodar domačije Pri Šimnu, je imel tri sinove: Šimna, Urbana in Martina. Kmetijo je razdelil na tri dele, tako so nastale sosednje domačine: Pri Šimnu, Pri Mrtinu in Pri Vrbanetu.«

Nekatere zgodbe starih domačij so že našle pot v Špitavske novice, druge jo zagotovo še bodo. Kot pravi Bojana Pančur, domačine ravno tako kot aktualno dogajanje zanimajo stare zgodbe njihove vasi, nekatere živijo samo še v ustnem izročilu, in to se bo ohranilo samo na način, da dobi svojo pisno obliko. Tudi zato so Špitavske novice pomemben del ohranjanja kulturne dediščine kraja.