Spomin in identiteta

Mija Murovec in njena sestra Olga Tičar sta odraščali Pr' Jenk, v okolju, kjer je bila domača govorica del vsakdanjega življenja. Otroštva na Jezerskem se sestri spominjata kot lepega, nista imeli občutka, da jima kaj manjka. Tudi danes obe živita na Jezerskem.

Jezik doma je bil vedno narečen. Kot sta povedali, so govorili tako kot danes, le da je bilo nekoč v rabi še več starejših izrazov. So bili pa nekateri značilni le za posamezne dele Jezerskega, zato jih ena ali druga sploh nista poznali.

Katere narečne izraze pa sta najpogosteje slišali pri starših ali starih starših, nas je zanimalo. Obe se spominjata predvsem tistih, ki sta jih slišali v kuhinji oziroma so povezani s kuhanjem. Recimo: južna, fruštək, fletnə, užeučnə (podobno kot fletno), ajnpren (podmet), vasəršpocəl (vodni žličniki), širhakəl (železen pripomoček pri živem ognju v peči), glaskostən (steklena vitrina), nadəl (predal), fingrat (naprstnik) …

V šoli sta se obe trudili govoriti knjižno, razlike med domačo govorico in knjižnim jezikom pa sta se zavedeli ob šolanju zunaj domačega kraja. Mija je v šoli zelo pazila, da je govorila pravilno. »Šele pred dvajsetimi leti, ko smo začeli igrati Jezerske štorije, smo opazili, da je to prav ena posebna govorica, in smo morali kar paziti, da nismo govorili knjižno,« je povedala.

Olga se še danes spominja dogodka iz preteklosti, ko je v trgovini v Kranju prosila za »janko«, prodajalka pa je ni razumela, saj ni vedela, da janka pomeni krilo.

Na Jezerskem nastaja tudi knjiga oziroma slovar jezerskih narečnih besed avtorja Joža Meška z naslovom Tokóla pa pər Jézer govorêmo.

»Mineva že najmanj pet let, kar mi je Jože Meško pokazal, katere jezerske besede si je zapisal v pogovoru s taščo, Brencetovo Mici, ker jih ni razumel. Nisem mogla verjeti, da on, ki se je k nam priženil iz Štajerske, toliko besed ne pozna. Pa sva ugotovila, da je še več takšnih. Mislim, da sem bila med tistimi, ki smo ga nagovorili, naj te besede uredi in da izdamo slovar,« je razložila Mija.

Pri zbiranju izrazov so zapisali vse različice, kadar jih je bilo več. Olga sicer pri projektu ni sodelovala tako intenzivno, a je bila vseeno pomembna sogovornica. Pogosto sta se s sestro posvetovali. Pomagala ji je z občutkom za naglas in rabo v stavku.

Med narečnimi besedami na otroštvo Mijo še posebno spominja beseda cenzəlc, ki pomeni majhen bel bombon z okusom po poprovi meti. »Kadar je šla soseda Katrca iz Kropiv'nkove bajte iz trgovine, je vedno počivala pred Jenkovo hišo in mi dala en cenzəlc,« je pojasnila.

Ko sta sestri odraščali, so bile otroške igre preproste, prepevali so redko, a nekateri verzi ali pa krajše pesmi v narečju so jima ostali v spominu. Kot recimo: Stara səm gratova, devat na morəm, godcə zagodejo, rajat pa morəm. Ali pa: Miha piha, dile gliha, ktera je kriva, jo pa zgliha. Danes opažata, da mladi kaj veliko jezerskega narečja ne uporabljajo. Veliko priseljencev ga ne govori, starejši pa se trudijo govoriti tako, da se jih razume. Čeprav so narečja zadnje čase v modi, da slovarji, kot bo jezerski, rastejo kot gobe po dežju, meni Mija, obe verjameta, da je ohranjanje narečja pomembno, saj bogatí kraj in daje identiteto skupnosti. Upanje vidita v prizadevanjih, da se narečje ohranja vsaj skozi jezersko folkloro, igre in nastope otrok.

Kot pravi Olga, obiskovalcem Jenkovega muzeja – mogočne stavbe na Jezerskem, imenovane Jenkova kasarna, ki je bila zgrajena pred več kot petsto leti, danes pa je v njej urejen etnografski muzej – vedno pove, da govori v jezerskem narečju, »podnapisov pa nima«; Mija pa je optimistična, da potoček narečnih besed ne bo kar tako usahnil, čeprav se zaveda, da prihodnost jezerskega govora ni samoumevna.