Starejše generacije še govorijo narečno

»Zanimivo je, kako prehaja eno narečje v drugo. Na Homcu govore gorenjsko narečje, ki ima že nekatere dolenjske izgovarjave. Opaža se, da ima šola vpliv na mladino, ki opušča svoje narečje in govori pravilno slovenščino, dočim stari ljudje še govore po starem, n. pr. vuč (luč), hrif (hrib), udola (vdova) itd.«

Tako je o homškem narečju pred sto leti zapisal župnik Anton Mrkun v knjigi Homec, ki jo je ob sedemdeseti obletnici prvega natisa v faksimilirani obliki izdalo Kulturno društvo Jože Gostič Homec. Med drugim Mrkun piše, da se glas a v homškem narečju spreminja v polglasnik (m'st'n' – masten, dóns – danes, kokó – kako …), b se spreminja v f tam, kjer se beseda konča na b (grof – grob, zof – zob …), e pred v in l se spremeni v u (kletu – kletev, šu – šel) in še marsikatero drugo narečno značilnost homškega okolja je opisal župnik.

Kot nam je povedal Borut Jenko, gonilna sila omenjenega društva, marsikaj od zapisanega drži še danes, je pa tudi na Homcu tako kot drugje – narečje se v vsakdanji rabi ohranja pri starejši generaciji, med mlajšimi se izgublja. »V pogovornem jeziku vsekakor ohranjamo našo spodnjo gorenjščino. Naše narečje sicer danes ne odstopa zelo od ljubljanskega. Starejše generacije še zelo govorijo na -va (sem šva, kupiva …). Zanimivi so naši migranti, ki so v šestdesetih letih iz Homca migrirali v Kanado. Pred leti smo jih obiskali in njihova govorica je še danes natančno taka, kakršna je bila v tem okolju pred šestdeset in več leti.«

Da se v homškem okolju ohranja kulturna dediščina, ima največjo zaslugo Kulturno društvo Jože Gostič Homec. Ustanovljeno je bilo leta 1993, njen predsednik pa je že ves ta čas Borut Jenko. Delovanje društva je izjemno raznoliko, prirejajo knjižne pogovore, alpinistična predavanja in večere obujanja spominov skozi filmski objektiv, soorganizirajo prireditve ob državnih praznikih, prirejajo prav trenutno aktualne Gostičeve dneve, jeseni pripravljajo spominski simpozij o duhovniku Antonu Mrkunu. Skupaj s krajevno skupnostjo in Občino Domžale so pred nekaj leti zasnovali Homško učno pot. Informativnim tablam, ki popisujejo kulturnozgodovinski kontekst Homškega hriba z okolico, so dodali pravljično-doživljajsko pot Vilinski Homec, ki tudi najmlajše uči o kraju. Na odrske deske so postavili več kot deset predstav, trenutno v koprodukciji s Kulturnim društvom Mekinje igrajo predstavo v narečju Domači štrumpantelj, v njej igra tudi naš sogovornik, ki je sicer zaposlen v Mestnem gledališču ljubljanskem kot inspicient.

Kultura se tako stalno prepleta v njegovem službenem in prostovoljnem udejstvovanju. Vodi ga ljubezen do zgodovine, kraja, prednikov, prav zato se mu zdi pomembno, da se tovrstna dediščina ohranja za zanamce tudi v tiskanih publikacijah, s katerimi se veliko ukvarjajo. V kratkem bo ugledala luč sveta druga dopolnjena izdaja zbornika Pod homškim hribom, pred dvema letoma so izdali dva zgodovinska romana. Prav društvo je začelo izdajati Vaščana, krajevno glasilo vasi Homec in Nožice, ki ga danes izdaja krajevna skupnost, a še vedno tesno sodelujejo.

Kulturno društvo Jože Gostič Homec tako že več kot trideset let skrbi za bogato kulturno dogajanje, pri tem pa jih vedno vodi kvaliteta pred kvantiteto. »Naš cilj je, da karkoli naredimo, je to na visokem nivoju,« pravi Borut Jenko in doda, da se tudi pri njih srečujejo s pomanjkanjem podmladka. V okolju so zelo aktivni mladi gasilci in skavti, ki pa za zdaj še niso našli poti v društvo, čeprav za številne dogodke prav vsi stopijo skupaj in združijo moči.