Učas sm bla zmer tazadna, zdej pa tud ta druga nočem več bit

Na TV Slovenija se je pred nedavnim iztekla prva sezona televizijske serije Takšno je življenje, ki je med gledalci požela veliko priljubljenost in jeseni lahko pričakujemo njeno nadaljevanje. Ker filmska zgodba opisuje vsakodnevni življenjski utrip v sicer izmišljenem kraju Velika vas, umeščenem na gorenjsko stran Karavank, govor v seriji, predvsem to velja za like domačinov, poteka v gorenjskem narečju, kot ga v tem okolju govorimo dandanes. Enega osrednjih likov, Ireno Vouk, odločno in temperamentno ženo župana Franca Vouka, igra dramska igralka Vesna Slapar, že 27 let članica igralskega ansambla Prešernovega gledališča. Izkušena igralka, v njeni poklicni biografiji je več filmskih in dve večji vlogi v serijah Dragi sosedje in Mame, je v Kranju rojena, tu živi in gorenjsko narečje govori tudi v zasebnem življenju.

»Za družino Vouk so iskali igralce, ki tudi sicer govorijo gorenjščino in z njo nimajo težav, ne glede na razlike v govoru znotraj narečja, recimo v Kranju ali pa Radovljici. Poleg tega sem bila tudi pri svojih letih kot nalašč za vlogo Irene,« o takojšnjem izboru na avdiciji pove Vesna Slapar; da je zelo dragoceno, ker so za to serijo izbrali prav govorce gorenjskega narečja in s tem tudi igralce z Gorenjskega. »Priznam, da se morda tudi zato v seriji počutim zelo domače,« je zadovoljna sogovornica. »V veliko olajšanje mi je, da je v govornem smislu v redu tako rekoč vse, kar povem v kamero. Zame je to, da govorim v dialektu, osvobajajoče, saj se hitro lahko 'nahaklam' na jezik, ki ga uporabljam doma. Tudi snemanje zato poteka relativno hitro.«

Čeprav prihaja iz Kranja, pa je filmska Irena vesela sodelovanja lektorice Barbare Rogelj. Kdaj sta kakšen pojem skupaj formulirali drugače. Besede internat Vesnina generacija, kaj šele današnji 15-letniki, ne izgovarja več. »Če je to izraz, ki ga uporablja generacija mojih staršev pri osemdesetih in več, sem jaz namesto internat vedno govorila dijaški dom. Tudi narečni govor se s starostjo govorca spreminja. Kakšnih starinskih besed, značilnih za gorenjščino, tako že dolgo ne uporabljamo več.«

Kot pove sogovornica, je prav lektor tisti, ki zna igralca bodisi potisniti v samo narečje ali pa ga – takrat, ko je to potrebno – umakniti iz njega. Vedno je treba znati slišati tudi govor, ne samo zapisanega v scenarij.

Ena izmed značilnosti gorenjskega narečja je zagotovo postavljanje glagola na koncu stavka. Vesna govori, kot se govori v Kranju, kot v šali doda, se ljubljanščine tudi v štirih letih študija v Ljubljani ni nalezla. A vendar za kaj reče kva, ne kuga. »Razlike so tudi v tonemskosti jezika. Če gremo Gorenjci v tonu gor in dol, so Ljubljančani ravni. Če bi morala opredeliti jezik, ki ga govorimo domačini v Veliki vasi, bi rekla, da je to jezik Kranja pod gorami.«

Tako v seriji Takšno je življenje, povsem drugače pa je z jezikom in morebitnimi narečji v gledaliških predstavah. O tem več v drugem delu pogovora z Vesno Slapar v torkovem Gorenjskem glasu.