Ustno izročilo in literarna dediščina Doline

Avtorica razstave je etnologinja Špela Smolej Milat iz Gornjesavskega muzeja Jesenice, ki upravlja Muzej Kranjska Gora. Vsi Slovenci poznamo zgodbe o Kekcu, Pehti in Bedancu, mlajše generacije predvsem iz treh mladinskih filmov Kekec, Srečno, Kekec in Kekčeve ukane. Avtorji filmov so gradivo zanje črpali iz Vandotovih t. i. planinskih pripovedk, ta pa iz pripovedi domačinov, ki so bile v njegovi mladosti v Kranjski Gori še kako žive. Nekateri izmed pripovedovalcev so bili res izvrstni, otroci in odrasli so jih poslušali z odprtimi usti in očmi. Rekli so jim pravljičarji, mojstri govorjene besede, ki so te storjice slišali že od staršev, starih staršev, ti pa še od svojih staršev in starih staršev. S pripovedovanjem so jih ohranili skozi stoletja, morda celo tisočletja. Na razstavi poskušamo prikazati del tega ustnega izročila, literarno zapuščino Josipa Vandota kot tudi ekranizacijo teh storjic v obliki treh filmov o Kekcu,« je povzela Špela Smolej Milat.

Storjice Petra Jaklja - Smerinjeka

Najbolj znan je bil pripovedovalec Peter Jakelj - Smerinjek. Prav njegove »storjice« so navdihnile pisatelja Josipa Vandota. »Eden najbolj znanih in nadarjenih pripovedovalcev tukaj je bil resnično Peter Jakelj - Smerinjek, rojen leta 1886, le dve leti kasneje kot Josip Vandot. Te zgodbe je Smerinjeku pripovedovala že njegova mama Mena Košir, Rutaršca, rojena leta 1855. Smerinjekov je nekako glavni 'krivec', da so te zgodbe prišle do Josipa Vandota, ki jih je zapisal za vse večne čase.«

Kot nadaljuje sogovornica, je bil Peter Jakelj - Smerinjek mizar, ki je ob večerih bolj za svojo dušo rezljal razne figurice, ob tem pa lokalnim otrokom pripovedoval storjice. Nekaj jih je slišal od starejših, nekaj jih je po svoje priredil, dosti si jih je izmislil. Otroke je zaposlil z luščenjem fižola, ki so pogosto ob poslušanju zgodb z na stežaj odprtimi usti pozabili na nalogo. Dostikrat so jih vse prestrašene pozno zvečer morale matere nagnati domov. Redki starejši domačini se še dobro spomnijo njegove delavnice in večernih storjic. »Tudi na splošno je bil vsestranski ljudski ustvarjalec – njegove rezljane jaslice so bile znane med domačini, v lokalnem kulturnem društvu je deloval kot igralec in režiser, rad je raztegnil meh harmonike, ki ga je spremljala tudi pri vojakih med prvo svetovno vojno …«

Splošno znana kot teta Pehta

Obstajajo tudi posnetki Marice Globočnik, hčerke Petra Jaklja - Smerinjeka, ki je bila po Kranjski Gori splošno znana kot teta Pehta. »Danes je med Kranjskogorci in širše morda bolj znana Smerinjekova hči, Marica Globočnik, ki je pripovedovalski talent očitno podedovala po očetu. Po vsej Kranjski Gori je bila znana kot teta Pehta, ki je to vlogo prevzela že v mladosti. Na posnetkih, ki so nam jih prijazno posredovali iz Občinske knjižnice Jesenice, dostopni pa so tudi na spletnem portalu Kamra, Marica pripoveduje o sebi, kako je postala teta Pehta, v drugem posnetku pa se že prelevi v vlogo Pehte in pripoveduje zgodbe iz njenega življenja ter prigode, ki sta jih imela s Kekcem.«

Domač kranjskogorski govor

Razstava o ustnem in literarnem izročilu poskuša ohraniti spomin na tiste, ki so na kakršen koli način to izročilo ohranjali in predajali naprej oziroma ga po svoje interpretirali v literaturi in filmu. Nikakor pa si ne delamo utvar, da nam je to izročilo uspelo obuditi, saj je vsaka muzejska obravnava odmik od ljudskega. Pravi zaklad so živi ljudje ali vsaj posnetki žal že pokojnih pripovedovalcev, ki so ohranili in prikazali izročilo, ki je tako večplastno – najprej sama vsebina, pripoved, potem mojstrstvo pripovedovanja in ne nazadnje domač, kranjskogorski govor, ki ga danes žal slišimo le še poredko,« sklene Špela Smolej Milat.