V zboru slovenska beseda ostaja živa

Pevska tradicija v Rožu s presledki traja že več kot stoletje, saj je moški pevski zbor Rožica prepeval že leta 1899. Po v svetu burni prvi polovici 20. stoletja je zborovsko petje v Rožu nov zagon dobilo leta 1974, ko se je etnomuzikolog Lajko Milisavljevič z Mešanim pevskim zborom Rož ponovno lotil zborovskega petja. »Zbiral je ljudske pesmi iz Roža, Podjune in Zilje ter jih začel izvajati z mladimi pevskimi navdušenci,« pripoveduje predsednica zbora Rozi Sticker. Zbor je bil takrat polno zaseden z okrog petdesetimi pevkami in pevci, ki so prihajali iz družin slovenske manjšine. Pripravili so nekaj zaokroženih koncertnih programov, med njimi sta bila najbolj odmevna Ponižani in razžaljeni / Pesmi zatiranih narodov in Pesem upanja – Liturgične pesmi treh monoteističnih religij. »Seveda pa smo poleg ljudskih pesmi iz naših krajev prepevali tudi pesmi drugih narodov in s tem razširjali obzorja,« nadaljuje sogovornica; da je njihovo uspešno delo leta 2002 prekinila tragična smrt dirigenta, zaradi česar je zborovsko petje v Šentjakobu za nekaj časa tudi potihnilo.

Za deseto obletnico smrti Lajka Milisavljeviča so se odločili pripraviti spominski koncert in ob tem našli novo dirigentsko moč v Primožu Kerštanju. »Po koncertu se naši pevci niso odločili za nadaljevanje, zato smo se dekleta okorajžila in si rekla: 'Bolje pet', kot n'č pet'.' In smo nadaljevala pevsko pot v Ženskem pevskem zboru Rož,« v duhovitem tonu doda Rozi Sticker; da je zbor, ki sicer deluje v okviru Slovenskega prosvetnega društva Rož, z dirigentom tako ponovno zaživel. Po nekaj uspešnih letih in izvedenih tematskih koncertih se je leta 2018 zboru pridružil mladi dirigent Žiga Kert, ki ob zboru v Šentjakobu v Škofji Loki vodi še Mešani pevski zbor in orkester Crescendo, Mešani mladinski zbor ter orkester Gimnazije Škofja Loka, v Kranju pa dekliški zbor na Gimnaziji Franceta Prešerna. Vsestranski glasbenik kot mentor sodeluje še z dvema šolskima glasbenima zasedbama.

Že leta 2020 so ob stoletnici koroškega plebiscita pripravili koncert Obmejne pesmi (Grenzgesänge), na katerem so zapele nekaj posebej za zbor napisanih novih priredb. Lani spomladi pa je zbor pripravil koncert z naslovom Obrazi Ljubezni (Gesichter der Liebe), katerega tema je bila ljubezen. »Pele smo različne pesmi o tem, kako je lahko ljubezen lepa, a tudi izčrpavajoča, če jo razjeda ljubosumje, obravnavali pa smo tudi druge ljubezni, do domovine, narave ...« pripoveduje Rozi in poudari, da so se ob tem stilsko oblekle, pripravile koreografijo, likovnica Romana Egartner pa je pripravila celostno grafično podobo. Sodelovali so z več glasbeniki, besedilo, ki je povezovalo pesmi, je sporočalo tudi aktualne teme, od femicida, vojne, genocida do zadnje skladbe miru Dona nobis pacem. »Zame je bilo uvajanje koreografskih in drugih stilskih elementov v nastop, ki jih je prispeval Rozin mož Marjan, nova navdušujoča izkušnja,« pove Žiga Kert; da je v tem letu pred njimi že četrti koncertni projekt. Tokrat bodo peli ljudske pesmi v narečju, značilnem za Rož, tiste, ki jih je v preteklosti zbral Lajko, za ženski zbor pa jih bo priredil Žiga. Naj naštejemo nekaj naslovov pesmi v narečju in jih pojasnimo: Moj puabč rajža s Hraca v Vin (Moj fant potuje iz Gradca na Dunaj), U hartelcu rastejo rože (V vrtu ob hiši rastejo rože), Kadar dižej dž hre (Kadar dež pada), Ncoj je an lip večer (Nocoj je en lep večer)...

V Zboru je trenutno 28 pevk, starih med 24 in 77 let. »Pred leti je na Koroškem veliko ljudi govorilo v narečju, zadnjih dvajset let narečje zamira. Ziljščino govori le še peščica ljudi. Prav skrb za slovensko besedo je bila tudi ena izmed spodbud, da pojemo slovenske pesmi in tudi želimo, da Žiga na vajah govori slovensko. Morda si tudi zato vedno znova želimo šolanega dirigenta iz Slovenije,« razloži Rozi, ki poje v sopranski vrsti. Pevke v zboru so iz mešanih družin, imajo pa tudi pevko, ki v rodu nima slovenskih korenin.

»Kot zborovski dirigent sem prišel iz okolja, kjer se zbori venomer trudijo za različna tekmovanja, na katerih morajo dokazovati svojo kvaliteto in stremijo v višave. V Šentjakobu pa čutim, da pevske projekte delajo zato, da skupaj držijo slovensko kulturo, da ohranjajo jezik in nasploh slovensko skupnost,« je Žiga vesel vsakega ponedeljka, ko se čez Karavanke odpravi na vaje v Šentjakob. Da v zbor prihaja z veseljem, je po besedah Rozi Sticker opazno tudi pri njegovem delu, saj pevke s svojo življenjsko dinamiko zna motivirati.

Slovenska prosvetna zveza deluje v prostorih župnišča v Šentjakobu, saj je župnik slovenskega rodu zelo odprt za raznovrstno kulturo. Nastopajo po Koroškem, želijo pa si, da bi večkrat nastopali tudi v Sloveniji. »Naši pevski projekti so široko zastavljeni s pogledom na različne teme. Ne pojemo le Nmav čez izaro in Rož, Podjuna, Zila,« še dodaja Rozi Sticker, ki upa v lepo prihodnost zbora, če se bo le tudi mladina prepoznala v zborovskem petju in skupnosti, ki jo ta prinaša. »V zboru se moraš kot pevka prilagoditi skupini in zvočni podobi celotnega zbora. In povem vam: vse težave, bolečine, ki te spremljajo kakšen dan, zvečer na vajah zbora izginejo.«