Z »na, na« so jih klicali, z »​ejs« pa odganjali

»Na Gorjušah je bilo od nekdaj zelo pestro kulturno dogajanje, sploh gledališče je bilo vedno zelo živo. Profesorja in kolege, s katerimi smo na fakulteti skupaj poslušali predmet dialektologija, sem povabila na obisk in ob tej priložnosti je moja nekdanja učiteljica, kasneje tudi sodelavka, pripravila kratko igrico v narečju. Tema je bila kmetijstvo, ki ga je na tukajšnji osnovni šoli tudi poučevala kot izbirni predmet. Bili so navdušeni, jaz pa tudi,« se spominja dogodkov, ki so vodili v odločitev za temo diplomske naloge.

Osredotočila se je na planšarstvo, nato pa vprašalnik, ki je temelj popisa narečnih besed, razširila še na sirarstvo, ki je bilo v vasi desetletja ena najpomembnejših kmetijskih dejavnosti.

Domačini informatorji

Kot osnovo za diplomsko delo je uporabila govor Srednje vasi v Bohinju, ki je v Slovenskem lingvističnem atlasu natančno opisan, in ga primerjala z govorom vasi Gorjuše, iz katere sta bila njena stara starša, dva od treh informatorjev. Tretji, sirar Zdravko Sodja, pa iz sosednje vasi Koprivnik, kjer je bil gospodar kmetije Pr' ta spodnjem Korošič'.

Stara starša sta ji povedala osnovna narečna poimenovanja za živali in besede, povezane s skrbjo zanje. Zdaj že pokojni Alojz Zalokar, po poklicu gozdar, je bil gospodar kmetije Pr' Žaleharju, ki se je v glavnem preživljala prav z govedorejo in oddajanjem mleka. Njegova soproga in desna roka Helena Zalokar je prav tako vse življenje preživela na kmetiji, najprej na domači, Pr' Načestu, nato pa na moževi. Poleg dela gospodinje na kmetiji in šivilje je skoraj pol stoletja v vaški mlečnici, zbiralnici mleka, zbirala mleko, ki so ga gorjuški kmetje prinesli tja in oddali sirarnam in mlekarnam.

Dejstvo, da so si kot družinski člani blizu, se je izkazalo kot dobro, saj sta bila kot sogovornika sproščena in se nista trudila, da bi govorila bolj knjižno in manj narečno, kakor bi, če bi se pogovarjala z nekom, ki prihaja od drugod in bi ga manj poznala, je pojasnila Anita Zupanc.

Sir, ki zacvili

Osrednji del diplomskega dela predstavlja slovar terminologije s področja sirarstva, kjer, kot pravi Anita Zupanc, niti ni toliko gorjuških posebnosti. Poimenovanja, ki jih je zbrala, večinoma veljajo bolj ali manj za celoten Bohinj. Siru rečejo s'r, tudi srou, mohant pa je danes eden bolj znanih in tudi vedno bolj cenjenih bohinjskih sirov.

»Sirilu so rekli sirše, delali pa so ga iz posušenih telečjih želodčkov. Če je bil proces sirjenja prehiter, so rekli, da takrat sir zacvili, in ga poimenovali cvilh. To je tisti sir, ki nam škriplje pod zobmi ...« je nanizala nekaj zanimivosti.

»Če je krava pojedla kaj strupenega, na primer čmeriko, so ji v gobec vlivali žganje in kamilice, če je imela drisko, pa so uporabili hrastovo lubje,« pripoveduje o starih navadah, za katere je izvedela med pripravo diplomskega dela.

In kako so komunicirali z živino? »'Na, na', če so kravo hoteli priklicati, ko so jo odganjali, pa 'ejs'.«