Z željo, da bi sonce posijalo

Tokratni članek vključuje poenostavljen narečni zapis podjunsko-pliberškega govora. Pripravil ga je Valentin Kumer, pred kratkim preminuli sogovornik iz vasi Blato pri Pliberku, kjer smo lani poleti v okviru projekta Lingua posneli enega izmed videozapisov.

Kot nam je povedal tedaj 84-letni gostitelj, je bil njegov domači kraj v preteklosti z dvema, tremi izjemami povsem slovenski. »Danes tega ni več v tisti obliki ali obsegu, pa vendar je slovenščina prisotna,« je bil vesel negovanja materinščine. Valentin Kumer je bil zaposlen v gospodarstvu, v okviru slovenske narodne skupnosti pa dejaven na več področjih, med drugim kot odbornik, prostovoljec in poverjenik pri Mohorjevi družbi. »Kdo hodi v adventu od hiše do hiše in prinaša ljudem dobrote?« je skrivnostno obudil spomine na leta, ko je z radostjo raznašal knjižni dar najstarejše slovenske založbe. Leta 2011, ob 160-letnici Mohorjeve družbe, je v zahvalo za uresničevanje njenih idealov prejel tudi Slomškovo priznanje.

Z nečakom Antonom Kumrom je uredil vaško kroniko z naslovom Da bi sonce posijalo ..., ki je med bralce ponesla neobjavljene zapiske očeta Mirka, kmeta, narodnega delavca, politika, kulturnika, kronista, literata, avtorja romana Po sili vojak. »Dolga leta je oče zbiral podatke in gradivo v arhivih, da bi dopolnil spomine Blačanov in tako še natančneje opisal življenje in usode ljudi v svoji vasi in okolici. Nastal je debel rokopis, ni pa mu bilo dano, da bi doživel knjižno izdajo. Skupaj z nečakom Tonejem sem izpolnil njegovo željo.«

V naslovu knjige se zrcali hrepenenje po lepših časih, vtkano v opise domačij, rodbin, novele in črtice, ki segajo v drugo polovico 19. in prva desetletja 20. stoletja. Obarvan je tudi z željo avtorja in sodelujočih pri izdaji knjižnega dela, da bi se v njihovem okolju ohranjala slovenska govorica.
Svoj narečni govor nam je Valentin Kumer predstavil z odlomkom povesti Jakoba Sketa o pogumni rojakinji Miklovi Zali, simbolu ljubezni do domovine.