Zapisi krajevnih govorov

Slovenski lingvistični atlas (SLA) je že pred drugo svetovno vojno zasnoval Fran Ramovš, eden najpomembnejših jezikoslovcev pri nas, ki je postavil tudi temelje delovanja inštituta za slovenski jezik v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od leta 1986 poimenovanega prav po Ramovšu. Na oddelku za dialektologijo trenutno nastaja četrti del SLA, v katerem bo predstavljeno predvsem narečno besedje, povezano z nekaterimi tradicionalnimi obrtmi slovenskega podeželja. Prvi del Slovenskega lingvističnega atlasa, v katerem najdemo poimenovanja za človeško telo in bolezni ter družino, je izšel pred 15 leti, pet let kasneje je bil izdan atlas poimenovanj za kmečko hišo ter prostore in opremo v njej, gospodarska poslopja in nekatera kmečka opravila, jeseni 2023 pa SLA 3 s poimenovanji za kmečke posestnike, obdelovalne površine, kmečka opravila in orodja, voz in njegove dele ter planinsko pašništvo. V atlasu je ob vsakokratnem izidu objavljena tudi prenovljena karta slovenskih narečij, saj najnovejše raziskave prinašajo tudi nove podatke o razširjenosti slovenskih narečij, so pojasnili na inštitutu.

Velik del gradiva za lingvistični atlas je zbral Tine Logar, vodilni dialektolog druge polovice 20. stoletja, rojen v Horjulu leta 1916. Zapisovanje narečnih govorov – danes je v SLA zajetih več kot štiristo – je začel v domačem kraju pred 80 leti. Kmalu je sledil obisk krajev na škofjeloškem območju in tudi drugje po Gorenjski.

Izbira informatorja

Leta 1959 je v reviji Jezik in slovstvo (v članku Iz priprav za lingvistični atlas) navedel podatek, da so zbiralci gradiva dotlej zapisali nekaj nad 160 krajevnih govorov, vendar se bo treba v ta ali oni kraj še vrniti, ker se je pri pregledu gradiva izkazalo, da je bil informator nezanesljiv ali pa je govor tako zapleten, da so zapisi pomanjkljivi. »Zapisovalčeva naloga na terenu je namreč delikatna in po mojem mnenju težja in bolj zapletena, kot je na primer delo geografa, geologa ali botanika. Odločilna za uspeh dialektološkega zapisa je seveda izbira informatorja, to je človeka, ki ga nameravamo izpraševati. Če pogrešimo v tem, je vse delo zastonj. Tako dialektično gradivo je brez vrednosti in znanosti kvečjemu v škodo in zmedo. In vendar so možnosti pomot pri izbiri informatorja v kraju, ki ga ne poznaš, kamor si prišel prvič, kjer nimaš nobenega znanca in tudi govorico prvič slišiš, neomejene. Nenavadno težko je namreč dognati, kaj vse se skriva za govorico človeka, ki si ga izbral, kaj je v njej pristno in domače, kaj pobrano, kaj individualno in kaj splošno, kaj starejše in kaj mlajše. Skušnje imam, da utegnejo biti otroci pogosto zelo dobri informatorji, najslabši pa so navadno moški med 20-im in 30-im letom starosti. Ženske so navadno boljši informatorji kot moški, ker so večinoma bolj doma in zato tudi bolj konservativne v govorici. Na pol izobraženih ljudi naj se dialektolog ogiblje, medtem ko utegnejo biti avtohtoni izobraženci včasih res izvrstni poznavalci svojega narečja, zlasti če jih jezikovna vprašanja še posebej zanimajo. Prav tako važna kot izbira informatorja sta izpraševanje in zapisovanje, ki zahtevata od zapisovalca mnogo zbranosti, pozornosti, tenkočutnosti in seveda dobrega ušesa ter strokovne priprave. Pa še kljub temu se mu utegne zgoditi, da bo odšel s terena poln dvomov in nezaupanja v svoje zapise, negotov in nezadovoljen sam s seboj in s svojim delom. Da, tudi dialektološkemu delavcu grenke ure niso prihranjene.«

V članku Tineta Logarja tudi izvemo, da je zbiranje gradiva za SLA obogatilo slovensko dialektologijo z novimi dognanji tako glede geografske razširjenosti posameznih narečij kot posameznih jezikovnih pojavov. »Glede gorenjščine smo bili po Ramovšu mnenja, da na severu sega do današnje jugoslovansko-avstrijske državne meje na Karavankah od Peči na zahodu do Okrešlja na vzhodu. Dialektološko delo v Ratečah, Podkorenu in Kranjski gori pa je pokazalo, da se po teh krajih ne govori gorenjščina, temveč bodisi čist koroško-ziljski govor z nekaterimi mlajšimi lokalnimi razvoji, bodisi govorica, v kateri se prepletajo starejši koroško-ziljski pojavi z mlajšimi gorenjskimi. Prvi je značilen za Rateče, druga pa za Podkoren, Kranjska goro in Rute. Meja koroškega in koroško-gorenjskega dialektičnega ozemlja je nekako na Belici zahodno od Dovjega. Vendar tudi na Dovjem in v Mojstrani še ne slišimo čiste gorenjščine …« je med drugim pojasnil.

Kartiranje krajevnih govorov

Ob projektu Slovenski lingvistični atlas so se na inštitutu za slovenski jezik razvijale različne metode kartiranja – od prvih osnutkov za napisne karte in rokopisnih simbolnih kart, nastalih v petdesetih letih 20. stoletja, do sodobnih prostorskih vizualizacij narečnih pojavov, ki temeljijo na uporabi računalniških orodij za urejanje ustreznih podatkovnih baz ter avtomatizirano kartiranje in interaktivni prikaz jezikovnega gradiva. Rokopisne karte, veliko sta jih za svoje raziskovalne potrebe pripravila Tine Logar in Jakob Rigler, in predvsem sodelovanje pri Slovanskem lingvističnem atlasu, izvemo v SLA 1, so slovenskim dialektologom prinesle dovolj izkušenj, da so konec osemdesetih let 20. stoletja karte za lingvistični atlas začeli tudi objavljati. Prva je bila leta 1988 objavljena leksična karta s poimenovanji za cvetnonedeljsko butaro Vere Smole, Francka Benedik pa je leta 1990 poleg leksične karte za poimenovanje gozda objavila prvo fonetično karto o refleksih jata (praslovanskega glasu) v besedi sneg.

Nabor izrazov za butare, ki jih verniki na cvetno nedeljo nesejo k blagoslovu, je zelo širok. Poleg butare in butarice so med poimenovanji snop, šop, vejnik, prajtelj, pušelj, pušeljc, pegelj, presnec, beganica, gobanica, potica, žegnan les … Ne nazadnje se za izdelavo butaric uporablja različno rastlinje in okrasje, večinoma povezano z lokalnim okoljem, iz česar izvirajo tudi nekatera poimenovanja.