Zapisovati narečje je poseben izziv

Knjiga Vsak naslednji otrok je lepši, ki sta jo uredili Marija Stanonik in Mojca Ferle, prinaša 1464 folklornih in spominskih pripovedi iz Poljanske doline. Te je pomagala zapisovati tudi Lidija Razložnik Čeferin, ki danes z družino živi v Gorenjih Novakih v občini Cerkno, sicer pa izhaja iz Kopačnice. Kot pravi, so doma vedno govorili v narečju, a se je pri njej že marsikaj izgubilo, prizna. »Marsičesa ne slišim več, saj sem se navadila na zborno slovenščino, ki so jo od nas zahtevale učiteljice v šoli. Pri zapisovanju sem imela zato kar precej težav.« Kljub temu je za knjigo prispevala kar 66 zgodb, večinoma vezane na zgodovinsko tematiko, predvsem čas pred, med in po drugi svetovni vojni, pa tudi osebna doživetja pripovedovalcev, nekaj je še zgodb o vaških posebnežih. »Zapisala sem tudi zgodbe o rapalski meji, ki je močno zaznamovala ljudi, in kontrabantu na območju župnije Leskovice.«

K sodelovanju pri knjigi jo je Marija Stanonik povabila na podlagi njenega preteklega dela pri zborniku Naših 500 pomladi pod varstvom sv. Urha, ki je nastal ob petstoletnici posvetitve cerkve sv. Urha v Leskovici. »Za potrebe omenjenega zbornika sem raziskovala cerkveno zgodovino našega območja na podlagi pričevanj starejših vaščanov, ki so mi ob tem zaupali tudi mnogo drugih zgodb, ki niso sodile v omenjeni zbornik. Že takrat sem razmišljala, da bi jih bilo vredno ohraniti v pisni obliki.« Zato ni oklevala, ko so ji ponudili, da jih objavi v knjigi iz zbirke Glasovi, a takrat še ni vedela, da bo zapisovanje v narečju tak izziv. Prizna, da si ni predstavljala, kako naporno bo to. »Vajena sem pisati v knjižni slovenščini, zapisovanje poljanskega narečja pa je nekaj čisto drugega.« Tako se je najtežje delo začelo potem, ko je začela pripovedi, ki so ji jih zaupali sogovorniki, zapisovati čim bolj natančno z vsemi narečnimi posebnostmi. »Ogromno časa sem presedela za računalnikom. Večkrat sem morala poslušati posnetke, da mi je uspelo najprej okvirno zapisati pogovor, potem sem vse poslušala še enkrat in sproti odpravljala napake, ki so še ostale. Nato sem se z natisnjenim besedilom vrnila k sogovornikom, da smo še skupaj pregledali in sem dobila potrditev še z njihove strani.« A tudi tu se njeno delo še ni končalo, saj je po vsem tem sledil še posvet z dialektologinjo Francko Benedik. Zapisi v knjigi so morali biti namreč poenoteni. »Hitro sva ugotovili, da marsičesa niti ne slišim. Tako sem recimo zapisala tapru (prvi), kot izgovarjam sama, čeprav je pravilneje taparu, ali pa jst (jaz) namesto jest.« Poleg tega so se že v izgovarjavo sogovornikov prikradli tudi vplivi drugih narečij. Kakšnih besed, je priznala, pa tudi sama ne razume. »Nekdo je recimo uporabil izraz melisnca za bombon, ali pa denimo 'bi še nega pograjhal' (bi še njega prisilno odpeljali), kar je bilo meni povsem tuje.«

Ob redni zaposlitvi in dveh majhnih otrocih zato iskreno prizna, da bi danes krepko premislila, ali bi se spet lotila česa podobnega. »A po drugi strani, ko pogledam nazaj, vem, da je bilo vredno. Največje zadovoljstvo mi predstavlja, da so me ljudje spustili v svoja življenja in zaupali svoje zgodbe. Veseli me, da bo nekaj ostalo za njimi, saj sta dva od mojih sogovornikov danes že pokojna.«