Zbornik Pod Homškim hribom v dopolnjeni izdaji

Zbornik Pod Homškim hribom sta pred petimi leti izdala Kulturno društvo Jože Gostič Homec in Društvo Peter Naglič Šmarca, glavni urednik je bil zgodovinar prof. dr. Janez Marolt. Posvetili so ga 600. obletnici Marijinega prikazanja na Homškem hribu in 30. obletnici osamosvojitve Republike Slovenije. Zbornik predstavlja zgodovino vasi Šmarca, Nožice, Homec in Preserje. Trenutno se pripravlja druga, dopolnjena izdaja, ki bo luč sveta najverjetneje ugledala še pred poletjem.

Del zbornika ohranja spomin tudi na narečja v teh krajih. Strokovnjakinja Marija Klobčar med drugim piše o pesmi V goro držé póti trjé, ki je sredi 19. stoletja še živela v izročilu okoliških prebivalcev. Kot je zapisala, pesem s preprostimi, a slovesnimi besedami upodablja prihod romarjev z območja treh starih far – iz mengeške, dobske in šentpetrske. »Starost pesmi poleg njenih strukturnih značilnosti nakazuje tudi zgodovinska vloga vseh treh far, izpričanih v pesmi. Omemba oltarjev pa kaže na to, da je pesem nastala pred letom 1722, ko so namesto stare cerkvice 'blizu velike lipe na vzhodni strani vrhu holmca' postavili novo.«

K Mariji na Homški hrib so se zatekali po pomoč ljudje od blizu in daleč. Kot je zapisala Marija Klobčar, na eno od stisk, iz katerih je ljudi rešila Marija na Homcu, spominja tudi pesem Tavžǝnkrat si Ti češena, ki gre takole: »Tavžǝnkrat si Ti češena, o Marija gnadliva! Za en trošt si nam zvolêna od usmilen'ga Boga. Tukej gor' na Hǝmški gori Te je zvolu večni Boh, po ti gnadlivi Mariji nas bo rešu iz nadloh. V veliki kužni bolezni, ki je žvin'ca bovna b'la, en ofer so gor' posvali, prec' je b'la ozdravlena. Tukej gori Ti prebivaš, svoje gnade nam deliš, s svojim plajšem nas zagrinaš, šrafenge nazaj deržiš.«

O narečjih v teh krajih je pred sto leti župnik Anton Mrkun v knjigi Homec, ki jo je ob 80. obletnici prvega natisa v faksimilirani obliki izdalo Kulturno društvo Jože Gostič Homec, zapisal, da je zanimivo, kako prehajajo eno v drugo. »Na Homcu govore gorenjsko narečje, ki ima že nekatere dolenjske izgovorjave. Opaža se, da ima šola vpliv na mladino, ki opušča svoje narečje in govori pravilno slovenščino, dočim stari ljudje še govore po starem, n. pr. vuč (luč), hrif (hrib), udola (vdova) itd.« Njegovo opažanje je sto let kasneje še toliko bolj izrazito. »V pogovornem jeziku vsekakor ohranjamo našo spodnjo gorenjščino. Naše narečje sicer danes ne odstopa zelo od ljubljanskega. Starejše generacije še zelo govorijo na -va (sem šva, kupiva …). Zanimivi so naši migranti, ki so v šestdesetih letih s Homca migrirali v Kanado. Pred leti smo jih obiskali in njihova govorica je še danes natančno taka, kakršna je bila v tem okolju pred šestdesetimi in več leti,« pravi Borut Jenko, gonilna sila Kulturnega društva Jože Gostič Homec, ki skrbi, da se del tega ohrani zapisan tudi za generacije, ki prihajajo in najverjetneje narečne izreke v živo ne bodo imele več priložnosti slišati.