Življenje ob meji

»Zaradi lege in podnebnih razmer je bila Gornjesavska dolina poseljena razmeroma pozno, vendar arheološke najdbe pričajo o živahni trgovski dejavnosti čez karavanške prelaze že v antiki. V srednjem veku so prevladovali koroški naselitveni tokovi iz Ziljske doline, kar se odraža v kulturnih in jezikovnih značilnostih ter v zgodovini cerkvene organizacije. Tudi kasnejše upravne delitve potrjujejo, da je bilo območje tesneje povezano s Koroško kot s Kranjsko,« s pogledom v preteklost seže sodelavka projekta Špela Smolej Milat iz Gornjesavskega muzeja Jesenice.

Rapalska pogodba močno posegla v rateški vsakdanjik

Meje katastrske občine Rateče so se razmeroma malo spreminjale. »S podpisom rapalske pogodbe leta 1920 pa je nova državna meja Ratečanom odrezala velik del obdelovalnih površin, pašnikov in gozdov, štiri domačije ter železniško postajo v Beli Peči. Močno je posegla v vsakdanjik Rateč, kjer je imela skoraj vsaka domačija del posesti na italijanski strani. Časopisni viri pričajo o italijanskih zaplembah pridelkov, zaslišanjih domačinov, preprečevanju prehoda meje in občasni uporabi sile. Iz pripovedovanj izvemo, da so bile pogoste kontrole živine. Kljub temu so še naprej pasli na skupni slovensko-italijanski planini za Jezerom pri Belopeških jezerih, vendar pod strogim birokratskim nadzorom. Tudi ljudem brez zemlje se je meja globoko zarezala v življenja, saj so z izgubo zaposlitve v italijanskih rudnikih in tovarnah ostali brez osnovnega zaslužka. Z mejo tako ni bila otežkočena samo gospodarska dejavnost in dostopnost do lastne zemlje, ampak je bila ogrožena osnovna eksistenca obmejnega prebivalstva.«

Iznajdljivo »šmukljanje«

Z nastalo situacijo je v Ratečah postalo tihotapstvo pomemben element preživetja in prilagajanja omejitvam, ki jih je uvedla rapalska meja, kot se spominjajo domačini. »Posebno vlogo so imele ženske, ki so bile manj sumljive in so zelo uspešno prenašale manjše količine blaga; v kolektivnem spominu izstopa Kašatava Reza s številnimi domiselnimi zvijačami pri izmikanju kontroli. Prodaja živine in lesa v Italiji je pogosto prinašala boljši zaslužek, a je bil prepovedan vnos lir v Jugoslavijo. Pri tem je vaško skupnost pomembno podpirala družina Jalen, ki je vodila skupno blagajno za zaslužek od blaga, prodanega v Italiji. Tveganje je bilo kljub temu veliko: zasede, preiskave in uporaba orožja so bili sestavni del obmejnega nadzora, ki je v nekaterih primerih privedel tudi do smrtnih žrtev.«

Po ukinitvi rapalske meje leta 1947 je meja v Ratečah ostala nespremenjena, nadzor pa se je še poostril. Jugoslovanski graničarji so strogo nadzorovali območje. »V 80. in 90. letih 20. stoletja, ko je bil prehod meje že manj nadzorovan, je Italija postala raj za nakupovanje, po vstopu Slovenije v EU pa postopoma izgublja nekdanji pomen, čeprav ostaja vir administrativnih in kmetijskih omejitev. V kolektivnem spominu Ratečanov pa meja ostaja vir hudomušnih zgodb o prigodah in nezgodah pri 'šmukljanju' kot izraz ponosa nad svojo iznajdljivostjo in neupogljivostjo.«

Jeseni nadaljujejo srečanja z Ratečani

»Poleg zgodovinskih dejstev nas zanimajo predvsem zgodbe, ki so jih in jih še doživljajo prebivalci Rateč ter njihovi predniki. Z vami smo se srečevali v Kajžnkovi hiši in po vaši zaslugi zbrali dragocena pričevanja in podatke, ki bodo osnova za nastajajočo razstavo in publikacijo,« se Ratečanom za sodelovanje v projektu Življenje ob meji lepo zahvaljujejo njegovi organizatorji. Prvi sklop srečanj so pred nedavnim zaključili, sodelavci projekta so se zakopali v knjige, zapiske in posnetke. »Jeseni pa vas vabimo, da se spet srečamo, saj računamo na vaš prispevek tudi pri nastajanju razstave. V tem času vas prosimo, da doma pobrskate, kaj vse se skriva po vaših podstrešjih, skrinjah ter predalih in je povezano z državno mejo. So to prepustnice, popisi živine, stvari, ki ste jih kupili v Italiji, ker se pri nas niso dobile, ali pa so bile v Italiji boljše. Morda fotografije polj, senožeti ali gozdov – ledin, ki še danes nosijo slovenska imena in smo jih popisali na zadnjih dveh srečanjih.«