Boj namesto rož

Škofja Loka – »Prirezali so ji krila in jo nato obtožili, da ne zna leteti,« je s citatom iz najbolj prelomnega dela francoske pisateljice in filozofinje Simone de Beauvoir Drugi spol začela svoj nagovor Dora Suljanović. S tem je želela opozoriti, da 117 let po tem, ko se je na ulicah New Yorka zbralo 15 tisoč žensk, ki so se uprle nečloveškim delovnim pogojem in premajhnim plačam ter zahtevale volilno pravico, simbolično podarjanje rož ob osmem marcu še ne pomeni, da smo ženske opolnomočene in da velja enakost med spoloma. »Skrbstveno delo se na primer še vedno razume kot naloga žensk, zastopanost žensk v politiki in na vodstvenih položajih je še vedno nizka, tudi nasilje nad ženskami na žalost ni stvar preteklosti,« je poudarila in dodala, da so sicer naše prednice veliko zidov že podrle ter nam odprle mnogo poti in izborile mnogo pravic, a prav zato naj bo z odgovornostjo do njih 8. marec ne zgolj praznik, ampak boj – boj za vse tiste ženske, pred katere še vedno postavljajo raznorazne ovire samo zato, ker so ženske.

Na prireditvi, ki sta jo pripravili Osnovna šola Cvetka Golarja in Občina Škofja Loka, so se sistematično in kronološko sprehodili skozi zgodovino boja žensk za svoje pravice. Za temeljno delo feminističnega gibanja in eno najvplivnejših in največjih intelektualnih stvaritev 20. stoletja velja tudi že omenjeno delo Drugi spol, je poudarila Dora Suljanović. Spomnila je, da so na dan smrti Simone de Beauvoir v časopisu razglasili: »Ženske, dolgujete ji vse.« Zato se Dora Suljanović sprašuje, kako to, da avtorica, ki je s svojim delom naredila toliko za položaj žensk, nima svojega mesta v srednješolskem učnem načrtu, zakaj tega mesta nima Zofka Kveder, prva slovenska poklicna pisateljica, in zakaj se ikona antiavtoritarnih gibanj Rosa Luxemburg in ena najpomembnejših predstavnic modernističnega pisanja Virginia Woolf zgolj bežno omenita. Delo Drugi spol je zato po njenem prepričanju kljub nezanemarljivim spremembam v času in družbi še vedno izredno aktualno, saj je njegovo osnovno izhodišče prav spregledan in drugoten položaj žensk.

Želja, da bi za osmi marec dobila šopek svojih najljubših rož, rdeče-rožnatih dalij, se ji zato v sedanji družbeni resničnosti zdi skoraj nesmiselna, je priznala Dora Suljanović. »Bolj kot dalij si želim zagotovila, da moje najljubše poletno krilo v očeh nikogar ne bo pomenilo ja in da bo ne vedno pomenil izključno ne.« Obenem si želi zagotovila, da jo čaka dostojna starost, kajti velik del upokojenih žensk še vedno živi pod pragom revščine. »Želim si dneva, ko me ne bo utesnjeval strah, da bo v prihodnosti nekdo posegel v ustavo in nam, ženskam, odvzel pravico do nadzora nad lastnim telesom, in da v primeru, da se katera odreče materinstvu zaradi globalnih kriz, ne bo zato nič manj ženska, sploh pa ne sebična ženska. Bolj kot dalij si torej želim, da bi ženske povsod po svetu dobile položaj, ki jim pripada – ki je enakopraven in ni poniževalen.«

Prav zato se ji zdi pomembno, da 8. marec ni zgolj praznik, ampak boj, čeprav se ji zdi biti boj za pravice žensk v času globalne nestabilnosti, kriz, vzpona skrajnih politik in zatiranj kritičnih glasov skoraj nemogoč. Priznala je, da se sama pogosto počuti nemočno. Zato ji je v spodbudo razmišljanje publicistke Zorane Baković, ki opozarja, da privolitev v dejstvo, da gre svet k hudiču, vodi zgolj v slabo voljo, strah in tesnobo. »Sama se je odločila za optimizem, ki ne pomeni zatekanja v upanje, da bo sčasoma vse bolje. Optimizem je zanjo upor, borba, aktivno stanje zavesti in trdno prepričanje o moči spremembe. Pomembno je torej, da se zavedamo, da svet ni nespremenljiv in da se lahko spremeni na bolje, če nas bo pri odločitvah vodila dobrota.«