Cajhnov jez

Upajo, da ga odplakne – tako je lani v naslov članka o problematiki jezu, postavljenega ob sotočju Save Bohinjke in Save Dolinke, smelo zapisala novinarska kolegica Nika Toporiš. In sprožila val odzivov, pozitivnih in negativnih.

Cajhnov jez je pravzaprav majhen objekt, zgrajen pred dvestotimi leti na Savi pri Lancovem pod Radovljico. Pomembno je prispeval k razvoju naših krajev do druge svetovne vojne; večina lesa, ki so ga naši dedje posekali na Jelovici, je bila razžagana ali prodana prav na Cajhnovi žagi, je takrat v odzivu na zapis opozoril eden od domačinov. Zaradi jezu je Sava Bohinjka mirna in v poletnih mesecih pomemben prostor za kopanje, veslanje in sprostitev v naravi, je dodal.

Žal ne zadnjih nekaj let, ko se v sušnih obdobjih na jezu nabere debela plast gošče, katere smrad se širi daleč naokoli, z vsemi mogočimi odplakami obremenjena reka pa ni le neprimerna za kopanje, temveč je tudi vedno slabši življenjski prostor rastlinam in živalim.

Cajhnov jez je v zadnjih letih postal pomanjšana slika našega odnosa do rek in narave nasploh. Na njem se ustavi vsa umazanija, ki jo v Savo spuščamo od Bohinja navzdol. Če so bile še pred stoletjem to le odplake manjših naselij in gospodarskih obratov, so jih danes, ko imamo načeloma povsod zgrajeno sodobno komunalno infrastrukturo, zamenjale ogromne obremenitve, povezane s čez skrajne meje prignanim porastom turizma.

Na Cajhnovem jezu se poleti res ustavi vse, kar prinese reka, a čeprav so jezovi pogosto velik okoljski problem – samo na Finskem so jih v zadnjih treh letih podrli skoraj trideset – zagotovo niso edini. Zgolj odstranitev prepreke zato ne bi rešila težav, samo odplaknilo bi jih – do naslednjega jezu.

Težko je razumeti, da v času, ko je jasno, kako pogubni so vplivi človeka na naravo, razen nekaj naravovarstvenih organizacij ni nikogar, ki bi se resno zavzel za našo najdaljšo reko, ki se s sotočjem Bohinjke in Dolinke začne prav pri Cajhnovem jezu. Dostop do tja je omejen, zasebni lastnik pa tam želi postaviti turistični kompleks. In če je še pred desetletji turizem predstavljal boljšo možnost v primerjavi z industrijo, za katero je bilo območje v prostorskih dokumentih namenjeno pred tem, danes vemo, da je prav turizem panoga, ki v zadnjih letih najbolj obremenjuje okolje ob Savi Bohinjki. Ironično je, da vemo tudi, da je prav ohranjena narava tista, zaradi katere turisti tako radi prihajajo k nam. Zaradi njih – in zaradi vseh, ki živimo ob Savi – bi bilo prav, da vendarle nekdo prevzame odgovornost ter stori prvi odločilni korak v smeri spreminjanja na bolje.