Čebele spet na ogled radovednim očem

Češnjica, Radovljica – »Muzej brez čebel ne more bit',« je na vprašanje, zakaj se je pred več kot desetimi leti odločil, da čez zimo prevzame skrb za čebeljo družino iz oglednega panja Čebelarskega muzeja Radovljica, odgovoril čebelar Miha Rozman. »Pravijo, da so poleti prav žive čebele glavna atrakcija muzeja,« je zadovoljno dodal in pojasnil, da zdaj vsako jesen panj iz muzeja odpelje v svoj čebelnjak na Češnjico pri Kropi, spomladi pa pot ponovi v obratni smeri.

Radovljiški čebelarski muzej je ena najuglednejših muzejskih institucij pri nas. Predstavlja bogato tradicijo slovenskega čebelarstva, edinstvene kulturne dediščine pri nas, pripoveduje o pomembnih osebnostih, ki so zaznamovale razvoj čebelarstva, prikazuje čebelarsko orodje in tehnike ter govori o pomenu in simboliki čebel ter seznanja z bogato čebelarsko literaturo.

In če največje bogastvo muzeja predstavlja obsežna zbirka panjskih končnic, je gneča obiskovalcev običajno največja prav ob enem od oken, pri opazovalnem panju, kjer si lahko obiskovalci varno, za steklom, od blizu ogledajo čebeljo družino kranjske sivke. Tja se bodo čebele, ki na okoliško pašo letijo vse do tri kilometre stran, vračale do oktobra, nato pa jih bo Miha Rozman spet odpeljal v svoj domači čebelnjak na Češnjico.

Več kot stoletje živijo s čebelami

»Čebele je pred več kot 120 leti k hiši prinesla mačeha mojega starega očeta, ki je kasneje po njej prevzel čebelarjenje. Ko je leta 1965 umrl, sem se z njimi začel ukvarjati jaz. Tega je zdaj že več kot šestdeset let, kar lepa doba,« je Miha Rozman prejšnji teden z nasmehom povedal za mizo pred velikim čebelnjakom ob domači hiši na Češnjici pri Kropi.

Proti večeru, ko so se čebele začele umirjati, je bilo nad slikovitimi travniki okoli vasi spokojno, okoliščine pa ravno prave za kratek pogovor. Za tem je panj s sinovo pomočjo naložil v avtomobil in ga odpeljal do Radovljiške graščine, nato pa so ga prenesli v čebelarski muzej, kjer bodo čebele – v veselje številnih obiskovalcev – preživele poletje.

Osemdeset panjev

Doma Mihu in njegovemu sinu Urbanu ostaja skrb za skupaj osemdeset čebeljih panjev. Dela, povesta izkušena čebelarja, je s čebelami ves čas dovolj, veselja pa tudi. Ponosno pokaže kozarce zlato rjavega gozdnega medu. »Imamo zelo dobre strdi, običajno so v naših krajih mešanice gozdnega in cvetličnega. Res je zelo visoke kakovosti, zato me zelo žalosti, da nam slovenskim čebelarjem grozi, da nas bodo uničile trgovske verige, ki potrošniku ponujajo cenen med,« opozarja na skrb vzbujajoče stanje na trgu.

»Uvažajo vse, kar je poceni, ljudje pa nič ne razumejo, sploh mladi ne. Pogledajo ceno, in ko vidijo, da je trikrat nižja od tiste, za katero med ponuja domači čebelar, jim ni nič mar, če kupijo nekaj, kar je bilo uvoženo iz Kitajske ali Pakistana in za kar nihče ne ve, kako je bilo pridelano ...«

Opozarja, da ima veliko slovenskih čebelarjev svoj med zaščiten z geografsko označbo, kar pomeni, da je podvržen številnim in rednim kontrolam, kar zagotavlja nadzorovano pridelavo. »Zato je res pomembno, da kupujemo pri lokalnih čebelarjih. To je najboljše zagotovilo, da smo kupili dober med,« poudarja.