Davorin Jenko, mož dveh domovin

Cerklje – V začetku novembra je minilo 190 let, odkar se je v Dvorjah pri Cerkljah rodil skladatelj in dirigent Davorin Jenko. Krščen je bil za Martina; ime, s katerim se je vtisnil v našo zavest, je začel uporabljati med študijem na Dunaju v duhu takratnega vseslovanskega kulturnega povezovanja. Oče mu je po uspešno opravljenem zaključnem izpitu na gimnaziji v Trstu, še prej šolanju v Ljubljani in na ljudski šoli v Kranju, omogočil študij prava, vendar je prevladala ljubezen do glasbe, ki ga je navdihovala že od mladih dni, se je na njegovo življenjsko in ustvarjalno pot ozrla predsednica Glasbene matice Ljubljana Veronika Brvar, slavnostna govornica na akademiji ob obletnici rojstva Davorina Jenka, kjer je Kulturni klub Liberius Cerklje v sodelovanju z nastopajočimi poudaril njegovo ljubezen do domače besede, narodne identitete, lepote melodije in ljudi, za katere je pisal.

»Ob ustanovitvi Slovenskega pevskega društva na Dunaju 1859, ustanovila sta ga skupaj s politikom in pisateljem Valentinom Zarnikom, je bil izbran za prvega pevovodjo. In tedaj se je vedno bolj začela kazati tudi njegova ustvarjalna žilica ... Prvič sta bili tako v javnosti predstavljeni štiriglasna pesem Pobratimija na besedilo rojaka in leto dni tudi sošolca Simona Jenka ter samospev Mornar na poezijo velikega slovenskega pesnika Franceta Prešerna,« je poudarila Veronika Brvar. V tistem času je »v hipu silnega narodnega navdušenja« uglasbil tudi Jenkovo pesem Naprej zastava slave, slovensko narodno himno, danes himno Slovenske vojske. Pod skladateljevim vodstvom je bila prvič izvedena jeseni 1860. Natisnjena je bila naslednjo pomlad in je osvojila slovenstvo, vključevali so jo v vse takratne prireditve, čitalniške večere in zborovske nastope od Dunaja do Trsta. »Ta pesem se ni udomačila le pri Slovencih, temveč tudi pri Čehih in Hrvatih; celo pruske in ruske vojne godbe so jo igrale ... Še sijajnejši je podatek, da je njen sloves dosegel tudi britanski otok. V Londonu je leta 1885 izšla priredba za klavir.«

Poleg besedil Simona Jenka je za svoje pesmi izbiral poezijo rojakov Franca Cegnarja, Frana Levstika, Miroslava Vilharja, bil pa je tudi eden prvih slovenskih skladateljev, ki je »občutene samospeve zložil na besedila Franceta Prešerna«.

Povabilo v Srbijo

Leta 1862 je sprejel vabilo za vodenje cerkvenega petja in pevskega učiteljevanja v srbskem cerkvenem društvu v Pančevu, nato pa ga je pot vodila v Beograd. Tam je sprva vodil pevce Beograjskega pevskega društva ter nekaj let kasneje postal kapelnik in skladatelj novoustanovljenega Narodnega gledališča. »Na novem mestu ga je čakalo veliko dela, s katerim se do tedaj še ni srečal. Glasbenih odrskih del še ni bilo, tuja pa srbskemu občinstvu niso ugajala ... Zanj največji uspeh je predstavljalo leto 1882, ko so ga Srbi priznali za nacionalnega skladatelja s postavitvijo njegove prve izvirne operete v srbskem jeziku Čarovnica, še pomembnejše pa je bilo, da je pesem Bože pravde iz igre Markova sablja dobila status himne. Ob številnih pesmih na srbska besedila, teh je okrog dvesto, je zložil še 31 dramatičnih iger.«

Vse svoje življenje je ostal povezan z rodnimi kraji v Sloveniji, z domačini v rodnih Dvorjah, s Cerkljani in s stanovskimi kolegi na Kranjskem, je poudarila Veronika Brvar. Vez z domovino je predstavljala tudi njegova velika ljubezen, Avgusta Nigrinova iz Ljubljane, pozneje znana v Beogradu in tudi na mednarodnem odru pod umetniškim imenom Velo. Po njeni smrti se je Davorin Jenko preselil v Ljubljano.

Predsednica Glasbene matice Ljubljana je nagovor sklenila z mislijo, da se moramo pripadniki številčno manjših narodov tako kot nekdaj tudi še danes zavedati, da je ohranitev lastne države in narodne samobitnosti možna le in zgolj z negovanjem in utrjevanjem kulturnih simbolov. »Odpirati moramo prostor naši umetnosti in se zavedati naših temeljev z vzgajanjem ljubezni do narodovih svetinj, kot so jezik, poezija in med njimi najgloblje segajoča glasba. Spomin na velike može naj nam bosta zgled in ideal, naj bosta naše dramilo, da v temi lahko prižgemo luč. In ta naša luč je lahko iskreno zapeta pesem.«

Na akademiji Davorinove ljubezni je glasbeni del programa, večinoma sestavljen iz Jenkovih skladb, zazvenel v izvedbi Trobilnega kvinteta Godbe Domžale, učencev Osnovne šole Davorina Jenka Cerklje, Komornega moškega pevskega zbora Davorina Jenka in solistov Pevske šole Glasbene matice Ljubljana.