Dobri turistični kazalci s temno senco

Kamnik – Društvo za varstvo Alp Cipra Slovenija je v četrtek, 22. oktobra, v Domu kulture Kamnik organiziralo okroglo mizo z naslovom Velika planina: včeraj, danes, jutri. Nanjo so povabili Sašo Roškar iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine, območne enote Kranj, prof. dr. Mihaela Jožefa Tomana, zaslužnega profesorja Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, in dr. Mitjo Pavliha, predstojnika Oddelka za prostor Občine Kamnik. Moderatorka dogodka je bila Katarina Žakelj.

Društvo Cipra je pred dvema mesecema oblikovalo Partnerstvo za Veliko planino, katerega namen je povezati nevladne organizacije, stroko in institucije za zagotavljanje trajnostnega razvoja pri upravljanju Velike planine, upoštevajoč sprejete usmeritve ter vrednote naravne in kulturne dediščine. »Hkrati opozarjamo na pomen premišljenega, vključujočega in strokovno podprtega načrtovanja posegov na Veliki planini,« pravijo. Partnerstvo za Veliko planino so v Društvu Cipra oblikovali kot odziv na informacije, da na planini želijo zgraditi kanalizacijski sistem.

Turistični pritisk kaže rezultate

Velika planina je od leta 1965 zavarovano območje, gre za prvo zavarovano planino pri nas, na kateri pa, kot so poudarili sogovorniki na okrogli mizi, velik turistični pritisk že kaže svoje rezultate. Med drugim tudi z občasno neustreznostjo pitne vode, ki priteče v dolino. Da je prostor v lokalnem okolju pogosto preslabo razumljen, da gre na Veliki planini za nenadzorovan razvoj, je prepričan Mitja Pavliha.

»Velika planina je zanesljivo občutljiv kraj, ki takega navala ljudi absolutno v prihodnje ne bo prenesel in ga že danes ne prenese. Človek je tisti, ki strašno vpliva na Veliko planino,« je dejal Mihael Jožef Toman. Poudaril je, da ima Velika planina s svojimi stanovi čudovito kuliso, a pomembno je, kaj se skriva znotraj njih. »Kdo popisuje in preverja greznice? Če je na planini vse od navadnega tuša do džakuzija, to pomeni, da je poraba v teh objektih izjemna. In teh kemikalij nobena greznica ne zadržuje, še manj pa čisti.« Po njegovem je ključno evidentiranje virov – koliko je greznic, kakšnega tipa so, bistvena je tudi kontrola odvažanja. Poudaril je, da je težave treba reševati pri viru, in ne tam, kjer voda že priteče v dolino.

Omejevanje obiska kot del rešitve

Da Velika planina ni edino območje, ki se sooča s tovrstno problematiko, je poudarila Roškarjeva. »Vsa alpska območja pri nas, ki imajo neko občasno poselitev, imajo popolnoma enake probleme, ker nikjer odpadne vode niso rešene. Gre za akutni problem, ki se zelo naglas odraža v dolini, ampak podobno reševanje te tematike nas čaka povsod, po bohinjskih dolinah, po gornjesavskih območjih, po Menini planini.«

Toman je kot primer dobre prakse iz Avstrije in Italije omenil suha stranišča, ki že kažejo izboljšane okoljske kazalce, sicer pa je omejevanje obiska na teh občutljivih območjih tisto, ki ga udeleženci vidijo kot osnovno rešitev. »Lahko se zgledujemo po tujini in tudi po domovini. V nekaterih alpskih dolinah, kot so Vrata, so se že začeli nekateri ukrepi, kako regulirati promet in kako upravljati obisk,« je povedala Roškarjeva in dodala, da Kamnik ne potrebuje dodatnih študij (te so že narejene), pač pa udejanjati tisto, kar je zapisano v dokumentih.