Drugo srečanje rejniških družin

Spodnja Besnica – V nedeljo je v Športnem centru Vogu v Spodnji Besnici potekalo drugo srečanje rejniških družin z Gorenjskega. Teh je po podatkih Centra za socialno delo Gorenjska, ki je srečanje organiziral, trenutno 35 in skrbijo za 29 otrok, še 38 gorenjskih otrok pa je nameščenih v rejniške družine drugod po Sloveniji.

»Delo rejniških družin je kar zahtevno, ker se vanje vključijo otroci, ki imajo precej izzivov v življenju, ker njihovi začetki niso bili najbolj ustrezni. Rejniške družine se tako soočajo s precej izzivi – od čustvenih stisk otrok do težav v odraščanju, njihovo delo tudi materialno ni ravno dobro ovrednoteno. Delo rejnic in rejnikov pa je tudi lepo, ker dobiš nazaj nek rezultat svojega dela, ko imaš občutek, da delaš nekaj dobrega, da otroku pomagaš, da njegova življenjska zgodba postane lepša, boljša in z nekaj več upanja. To je poseben dar,« je o delu in poslanstvu rejniških družin povedala direktorica Centra za socialno delo Gorenjska Urška Repar Justin. Ob tem je poudarila, da je pomembno, da tudi država čim prej prepozna njihov trud in poslanstvo ter uredi zakonodajo tako, da bo njihovo delo tudi ustrezno finančno ovrednoteno.

Namen srečanja, za katerega si želijo, da postane tradicionalno, je tudi promocija rejniške dejavnosti, saj rejniških družin primanjkuje, je dodala Repar Justinova in se ob tem za finančno pomoč pri organizaciji srečanja zahvalila večini gorenjskih občin (žal se štiri za donacijo niso odločile) in zasebnima donatorjema, podjetjema Dolnov iz Kranja in Štern iz Gorič, za materialni donaciji pa podjetjema Eurocom in Arc. Za udeležence srečanja so sicer poleg pogostitve pripravili igre brez meja, ustvarjalne delavnice in poslikavo obrazov, predavanje o mladostnikih in spletnem nasilju, otroke pa je razveselila tudi Pika Nogavička.

Odločitev za rejništvo pravilna

Letošnjega srečanja se je udeležilo 68 rejnikov in otrok. Ivanka Možina iz Dolenčic v Poljanski dolini je povedala, da jo je rejništvo zamikalo že v srednji šoli, ko ji je o njem razlagala sošolka. »Ko je moj zadnji otrok šel v osnovno šolo, mi je v dopoldnevih doma na kmetiji nekaj začelo manjkati. Možu Marijanu sem izrazila željo, da bi se ukvarjala z rejništvom, in je privolil. Nekaj več kot štirinajst let je zdaj, kar sem dobila v rejništvo prvo dekle. Prvih sedem let je bila ves čas pri nama, ker pa je otrok s posebnimi zahtevami, sliši ne, vidi pa slabo, smo jo dali raje v zavod, da se ne bi na kmetiji poškodovala. Po njej smo imeli še sedem otrok, trenutno pa k nam vsake tri tedne spet prihaja prvo dekle.« Da se je odločila za rejništvo, ji ni bilo nikoli žal. »Včasih je bilo zelo naporno, ampak izkušnje so dobre. Čutiš pa pri otroku v rejništvu še večjo odgovornost kot pri svojem,« je še povedala.

Tina in Milan Benedičič iz Gorenje vasi sta biološka starša treh otrok. Ko so vsi trije začeli obiskovati osnovno šolo, sta začutila, da bi lahko preko rejništva tudi drugim otrokom ponudila tisto, kar potrebujejo, pa nimajo. »Najprej sva o tem spregovorila med sabo, nato sva idejo predstavila še svojim hčeram. Ko je ideja dozorela, sva odprla vrata našega doma in sva zelo vesela za to izkušnjo. Zdaj teče že sedmo leto, odkar sva v rejništvo prejela sestro in brata Manco in Nika. Kot kaže, bosta verjetno kar ves čas ostala pri nas. Materialna plat za rejništvo ne sme biti v ospredju, je pa dobro, če je za to poskrbljeno v taki meri, da se pokrijejo stroški in da lastni otroci zaradi rejništva niso prikrajšani za osnovne stvari. Iskanje dobička v rejništvu pa ne more in ne sme biti vodilo,« je dejala Tina.

Sonja in Matej iz Višnje Gore sta rejnika triletni deklici z Gorenjskega. »Svojih otrok nimava, sva pa dobro preskrbljena in sva želela nekemu otroku, ki nima te priložnosti, nuditi, da mu bo v življenju lažje in bo imel že od začetka pozitivno življenjsko izkušnjo, ker je potem vse lažje. Rejnika sva tretje leto, dobila sva dvomesečno punčko. Imela je ogromno zdravstvenih težav, zdaj pa pravijo, da je med svojimi sovrstniki v vrtcu nadpovprečna. Z odločitvijo za rejništvo sva zelo zadovoljna, tudi ker vidiva, kako punčka napreduje v vseh vidikih. Odločitev je bila zagotovo pravilna. Sicer je zelo odgovorno in na trenutke zelo naporno, ampak ko vidiš nasmejanega in napredujočega otroka, je ves trud poplačan.«