Druženje v dveh jezikih

Kamnik – Kdo se boji? Kush ka frikë? Tak je naslov albanske ljudske pravljice in tako so organizatorji (Dom kulture Kamnik – Javni zavod za kulturo Kamnik, Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik, podpora ministrstva za kulturo) naslovili projekt in tudi zadnji dogodek znotraj njega – medkulturni družabni večer v slovenskem in albanskem jeziku, ki je potekal v kamniškem Domu kulture. O samem projektu nam je več povedal koordinator kamniške kulture Goran Završnik: »Gre za povsem lokalni projekt, naslovljen na kamniško občino. Z njim 'lovimo' neko prepričanje, da je v Kamniku vedno več albansko govorečih otrok, ki ne govorijo slovensko in se družijo sami zase. S projektom smo to raziskovali in ugotovili, da število albansko govorečih otrok ni tako veliko, kot se je govorilo, in predvsem, da ti otroci slovensko govorijo brez večjih težav.«

»Integracija, ne asimilacija«

Prvi del projekta so bile delavnice, ki so jih izvajali po kamniških šolah, v drugem delu pa so pripravili dva družabna večera. V prvi vrsti sta bila namenjena krepitvi jezikovnih kompetenc učencev, učenk in njihovih družin. Na zaključnem večeru so zbrani prisluhnili dvema pravljicama, ki jih je prevajalka Vesna Berisha prevajala v albanski jezik, dogajanje pa je popestril ilustrator Miha Hančič, ki je pripovedovanje sproti prevajal v risbe. Po kulturno obarvanem programu je bil čas za karaoke, sestavljanje lego kock, igranje dvojezičnega spomina na senzorični preprogi in predvsem druženje. »Pa ne druženje albanske skupnosti med seboj, pač pa druženje obeh skupnosti,« poudari Završnik, ki je prepričan, da bo Kamnik s strpnostjo in razumevanjem (z vseh strani) lahko povsem normalno živel v integracijski skupnosti.

Najslabše slovensko govorijo mame

Medtem ko otroci s slovenščino nimajo težav, pa jih imajo več njihovi starši, največkrat mame, ki večino časa preživijo doma. Stanje zelo dobro pozna prevajalka in poznavalka albanske skupnosti v Kamniku Vesna Berisha (rojena v Sloveniji slovenski materi in albanskemu očetu). »Realnost je taka, da albansko govoreče družine nimajo veliko prijateljev izven svoje skupnosti. Ženske so večinoma doma, moški pa na relaciji služba–dom. Šolajoči otroci so še najbolj vključeni v širšo družbo. Albanci imajo velik strah pred ustanovami, bojijo se, kako bodo kaj rekli, da ne bodo rekli narobe. Vsi vemo, kako težak je slovenski jezik, in kar nekaj časa je potrebnega, da ga človek usvoji. Je pa res, da imamo veliko možnosti in tečajev. Tisti, ki si tega želi, se bo slovenščine naučil. Vsakemu rečem: če želiš priti sem, se moraš navaditi določenih navad in v prvi vrsti naučiti jezik.«

Pri vsem tem je, tako Završnik, izjemno pomembno varno in podporno okolje, da se bodo ti ljudje počutili sprejete, potem bo tudi integracija hitrejša. Prav zato bodo aktivno delali na tem, da se bo projekt vsaj delno nadaljeval. Za konec pa še vprašanje – Kdo se boji? Takole Završnik: »Po mojih izkušnjah se za našo kulturo najbolj tresejo tisti, ki nikoli ne pridejo v dom kulture, ki nikoli ne naredijo nič za slovenski jezik. A naša kultura je močna. Drži pa, da moramo paziti, da ne uporabljamo preveč anglizmov, glede tega smo pa verjetno kar vsi enaki.«