Filmska izkušnja pod lipo

Kranjska Gora – Muzej Kranjska Gora v sodelovanju s SAGAR kolektivom se je v letošnjo kinematografsko izkušnjo v okolju pod krošnjo stare lipe podal že četrtič. Začenši v juniju so na velikem platnu prikazali moč žensk v animiranem filmu, devet kratkih animiranih projekcij, minuli teden pa dokumentarec režiserke Petre Seliškar z naslovom Telo. »Idejni in tudi programski vodja Filmov pod lipo je Miha Mohorič iz SAGAR kolektiva. Tokrat si bomo film izjemoma ogledali v skednju, saj nam vreme danes ni naklonjeno. Stremimo k temu, da se prikažejo predvsem domači dokumentarni, tudi animirani filmi. Iščemo predvsem neodvisne produkcije, domače ustvarjalce, morda nekoliko bolj dokumentarni program, ki ga pripravljamo tudi v sodelovanju z Animateko in s festivalom Dokudoc,« je pojasnila Špela Smolej Milat iz muzeja in dodala, da jih veseli odziv ljudi, ki je vselej pozitiven.

Nujno je vztrajati

Film Telo je gledalcem postregel z intimno zgodbo Urške Ristić, nekdanje manekenke, zdaj profesionalne pianistke, ki se zaradi avtoimunih bolezni srečuje z najrazličnejšimi izzivi, vendar pri tem nikoli ne izgublja volje. Dokumentarec raziskuje izjemno življenje in zapleteni notranji svet ženske, ki je dvajset let preživela na meji med življenjem in smrtjo. Gre za zgodbo o vztrajnosti in sprejemanju, o bolezni in zdravju ter o povezanosti telesa in duha.

Gledalci filma pa so imeli to čast, da so protagonistko filma tudi spoznali. Kot je pojasnila, je do snemanja filma prišlo čisto spontano. Z režiserko Petro Seliškar sta namreč že dolga leta dobri prijateljici. »Ko sem bila drugič bolna, sem poklicala Petro in jo vprašala, ali se trenutno kaj snema. Rekla mi je, naj se ne obremenjujem, da bomo nekaj posneli. Šele sčasoma sem dojela, da ima Petra že vse načrtovano in da bo to na koncu film,« je dejala Urška Ristić. Kot je povedala, se je pred kamero dobro znašla, saj je snemanje trajalo precej časa. »Bilo pa je naporno, vroče. Izziv je bil tudi to, kako me bo predstavila, s tem sem se precej borila. Vedela sem, da dobro dela, a vseeno me je skrbelo, kako bo obrnila. Odločila sem se, to je njen film – tudi ona meni ne govori, kako naj igram klavir, in jaz nisem njej govorila, kako naj naredi film,« je pojasnila. V nadaljevanju je beseda nanesla tudi na glavno sporočilo filma, ki je po besedah protagonistke to, da je treba vztrajati. »Ne vemo izida, vendar je treba iti dalje. In pa poudariti želim tudi pomen ljubečih ljudi, s katerimi se je treba obdati. Če ne bi imela toliko ljubečih ljudi okoli sebe, ne vem, kako bi se obrnila moja zgodba. Morda bi se vdala, jokala, tarnala in ne bi prišla nazaj tako močna, kot sem sedaj,« je poudarila.

Tudi v prihajajočih večerih bo v Muzeju Kranjska Gora še pestro. V petek, 16. avgusta, ob 19. uri bodo na sporedu Zvite pravljice, 13. septembra pa v sklopu mednarodnega dokumentarnega filma Dokudoc film Duhovnica.