Hotel, v katerem je plesala Jovanka, bi kupila občina

Jesenice – Hotel Pošta je bil v preteklosti eden imenitnejših jeseniških hotelov, zdaj pa je že vrsto let opuščen in razpadajoč. Na Občini Jesenice so se zato že pred časom povezali z lastniki stavbe, da bi našli ustrezno rešitev, kot kaže, pa bo objekt zdaj odkupila Občina Jesenice, ga porušila in na njegovem mestu uredila prepotrebne površine za parkiranje.

Kot so pojasnili na občini, lastniki deloma zaradi kulturno-varstvenih zahtev (objekt je namreč razglašen za kulturni spomenik), lastniške razdrobljenosti in tudi stanja objekta tega nimajo namena obnavljati. Odločili so se, da ga bodo prodali, za odkup pa je zainteresirana Občina Jesenice, saj objekt leži v strnjenem stanovanjsko-poslovnem območju, kjer kronično primanjkuje funkcionalnih površin, zlasti parkirišč. Po načrtih naj bi hotel porušili, na njegovem mestu pa uredili parkirne površine, površine za pešce in park.

O odkupu bodo odločali občinski svetniki na naslednji seji občinskega sveta, denar pa naj bi zagotovili iz proračunske rezervacije.

A še pred tem naj bi objekt umaknili iz spomeniške zaščite, lastniki hotela so tako Zavod za varstvo kulturne dediščine že zaprosili za izvedbo derazglasitve kulturnega spomenika.

Zgodovina objekta je sicer zelo zanimiva, po podatkih upokojenega muzejskega dokumentalista Toneta Konoblja je na vhodnem portalu stavbe zapisana letnica 1845, lastnik Simon Šraj pa je imel v hiši svoj dom in gostišče. Od leta 1857 je bila v stavbi cestna poštna postaja, od tod tudi ime stavbe. Po prvi svetovni vojni je gostišče kupila družina Poljšak, v njem uredila tudi trgovino z mešanim blagom in več tujskih sob, gostišče pa se je začelo spreminjati v hotel, v katerem so prirejali tudi plese in shode. V stavbi sta bila odvetniška pisarna in fotograf, v njem so se srečevali člani Turistovskega kluba Skala. Po drugi svetovni vojni so z nacionalizacijo objekt družini Poljšak vzeli, hotel pa je zatem vrsto let upravljalo podjetje Gorenjka.

Leta 1991 so ga z denacionalizacijo sicer vrnili družini Poljšak, a je bil le še senca nekdanjega družinskega premoženja, zaradi dotrajanosti pa je za lastnike postal nerešljiva uganka.