Ikone kranjskih avtobusov: Marko Aljančič

Kranj – Moj prijatelj Marko Aljančič je bil rojen leta 1933 v Kranju. Po končani delno slovenski, delno nemški (med okupacijo) osnovni šoli se je vpisal na kranjsko gimnazijo. Tu je več let vodil prirodoslovni krožek, pomembno dejavnost dijakov, ki je sicer potekala pod mentorstvom vsakokratnih profesorjev biologije Antona Polenca, Amalije Seliškar in Branka Prekorška, vendar smo ostali sicer popolnoma samostojni. Med drugim smo pripravljali redna predavanja iz najrazličnejših področij naravoslovja. Delali smo tudi v biološkem laboratoriju, predvsem smo se pa veselili vsakokratnih »ekskurzij«, recimo k struževski mlaki, bogatemu vodnemu biotopu na ovinku Save, ki ga danes prekriva asfalt nekega igrišča. Prav tako smo raziskovali nekatere podzemeljske jame v okolici Kranja.

Marko je leta 1954 ustanovil in nekaj časa vodil Jamsko sekcijo kranjskega Planinskega društva, iz katere so pozneje nastala še druga gorenjska društva. Od 1977 do 1999 je bil tudi urednik glasila Jamarske zveze Slovenije Naše jame. Nasploh je bil odličen mojster peresa z mnogimi prispevki v najrazličnejših slovenskih revijah, še posebej v Proteusu. Nekaj let je bil tehnični urednik te najstarejše poljudnoznanstvene revije, ki izhaja že od leta 1933 in ki jo je pred kratkim predsednica republike odlikovala z visokim redom za zasluge (glej Proteus l. 86, št, 1!). Marko Aljančič se je ukvarjal tudi z zgodovino naravoslovja na Slovenskem; še posebej ga je zanimal raziskovalec murnovega petja, naš rojak dunajski profesor Ivan Regen.

S svojimi sodelavci ima zasluge za začetek fotografskega upodabljanja slovenske narave z vsakoletnimi razstavami Prirodoslovnega društva Slovenije, ki so se začele decembra 1971 ter potem trajale dobrih deset let. V reviji Proteus je predstavil več domačih naravoslovnih fotografov. Večkrat je bil predsednik Fotografskega društva Janez Puhar Kranj, bil pa je tudi pobudnik za ustanovitev Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju – sam je prejel več domačih in mednarodnih priznanj, med drugim mojstra fotografije FZS in mednarodni naziv AFIAP.

Občina Kranj mu je podelila častno meščanstvo za njegov prispevek k razvoju jamarstva, raziskovanju človeške ribice in fotografske dejavnosti.

Poklicno je kot diplomiran biolog sprva delal kot asistent na Biološkem inštitutu ljubljanske Medicinske fakultete, nato je bil nekaj let urednik revije Pionir, pri kateri sem tudi jaz sam veliko sodeloval, na primer s serijo o slovenskih metuljih, ki je pozneje prerasla v knjigo (Državna založba Slovenije 1992). V zadnjih letih je Marko Aljančič delal kot ravnatelj Prirodoslovnega muzeja Slovenije in bil njegov kustos.

Predvsem pa je bil Marko Aljančič speleobiolog, ki se je med jamskimi živalmi najbolj zanimal za človeško ribico (Proteus anguinus), tisti čas še zelo malo raziskan podzemeljski endemit slovenskega kraškega sveta. V okviru diplomske naloge je leta 1960 v opuščenem zaklonišču v kranjski jami Tular uredil speleobiološki laboratorij, ki ga danes vodi njegov sin Gregor. Tamkaj gojene človeške ribice so bile prve v Sloveniji, ki so zunaj narave izlegle jajčeca, iz katerih so se razvili mladiči. To se je sicer zgodilo samo v jamskem laboratoriju Molis v francoskih Pirinejih, s katerim imajo Aljančiči še danes tesne stike. Jamski laboratorij Tular je zaradi svoje uspešne dejavnosti dandanes prepoznaven po vsem znanstvenem svetu, kar dokazuje tudi nedavna mednarodna konferenca o proteusu, ki je v Kranju zbrala osemdeset znanstvenikov iz štirinajstih držav.

Pred leti so v kranjskih podzemnih rovih uredili Informacijski center SOS Proteus, s katerim laboratorij ozavešča ter izobražuje javnost o ogroženosti proteusa in izgubljanju virov pitne vode. Vstopnino za obiskovalce v celoti namenjajo za raziskovanje in varstvo tega živega simbola kraške narave.