Jože Klofutar (1945–2025)

Odšel je Jože Klofutar. Od njega smo se poslovili zadnjo soboto v septembru v Tržiču, kjer se je rodil 7. marca 1945 v delavski družini. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, nato pa šolanje nadaljeval na Gimnaziji Kranj, kjer je leta 1964 maturiral.

Kljub veliki želji, da bi šolanje nadaljeval na strojni fakulteti, mu to zaradi slabih gmotnih družinskih razmer ni uspelo. Kjerkoli je delal, je v njem vedno tlela želja po izobrazbi. Začel je v tovarni Peko in spoznal težko triizmensko delo. Po odsluženju vojaškega roka se je vrnil v proizvodnjo v Peko in bil še isto leto premeščen v finančni sektor.

Leta 1969 se je začel izobraževati v podjetju IBM v Radovljici. Prevzel je delovno mesto programerja ERC.

Leta 1972 se je odločil za politiko. Postal je predsednik mladinske organizacije v Tržiču. Leta 1976 je po­stal sekretar občinske konference SZDL. Nadaljeval je na Zvezi sindikatov Slovenije, kjer je bil izvoljen za sekretarja republiškega odbora Sindikata delavcev tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije. Poleg tega je bil politično angažiran tudi v svoji občini. Zaradi vseh aktivnosti je imel status veterana vojne za Slovenijo 1991.

Jože je bil aktiven tudi na športnem področju. Bil je član strelskega društva, Atletskega kluba Kranj in Kegljaškega kluba Ljubelj Tržič, ki je lani praznoval 70-letnico delovanja. Ta dogodek so letos zaznamovali z izdajo zbornika, ki ga je napisal Jože. Bil je tudi dolgoletni krvodajalec.

Predvsem pa mu je bilo pisano na kožo pobratenje s francoskim mestom Sainte-Marie-aux-Mines. Prevzel je vodenje komisije za mednarodno sodelovanje v Tržiču. Ob njegovi smrti so se od njega poslovili tudi občani tega francoskega mesta. Jožev govor v rudarskem mestu je pustil neizbrisan pečat. »Letošnji obisk in ta slovesnost sta zame velikega pomena. Spoznal sem veliko prebivalcev vašega mesta. Žal jih veliko ni več med nami. Bilo je in še vedno je velika čast sodelovati z vami in predvsem biti in ostati vaš prijatelj. Če parafraziram Johna Fitzgeralada Kennedyja: Skoraj sem Sainte-Marien.«

Jože pa ni bil samo politik in športnik, bil je družinski človek. Nam je bil 65 let sošolec in velik prijatelj, skrbel je za to, da smo se redno srečevali.

Težko se je posloviti, saj so vezi prijateljstva nezamenljive, nikoli pozabljene in v teh časih dragocena redkost. Imeli smo te radi in zelo te bomo pogrešali.