Kje je stric Francelj?

Ko sva bili še čisto majhni (9)

Mamičin najmlajši brat Francelj je bil izučen klepar. Zaposlen je bil pri privatniku v Tržiču. Konec leta 1942 so ga v delavnico prišli iskat orožniki in mu izročili ukaz o takojšnji mobilizaciji. To je bila prva prisilna mobilizacija slovenskih fantov v nemško vojsko. Ni se mogel oglasiti doma in vzeti s seboj najnujnejše osebne prtljage. Uspelo mu je le sporočiti domov, da se bo s transportom peljal skozi Radovljico. Domači so ga čakali na železniški postaji in mu hoteli izročiti najnujnejše stvari, ki jih je potreboval na dolgi poti proti Hamburgu. Vlak se ni ustavil in starši mu niso mogli izročiti popotnice za dolgo pot v Nemčijo. Z vlaka jim je vrgel svoj fotoaparat, ki je bil za tiste časa prava dragocenost.

Kot vojak nemškega rajha je služboval v Hamburgu v oddelku za reševanje civilistov pri zavezniških letalskih napadih. O grozoti in trpljenju tistih, ki so bili žrtve napadov s fosfornimi bombami, ne želim pisati. Srh me obide, ko se spomnim stričevega pripovedovanja, kako je reševal ženske in otroke iz gorečih hiš.

Njegova nadaljnja vojna zgodba so bili boji na ruski fronti, kjer je bil ranjen. Moj prvi spomin iz otroških let na strica Franceljna je razglednica, ki jo je pisal iz Rusije. Na njej so bili posebej napisani pozdravi za Stanko in Marico, zato sva bili kartice zelo veseli. Sporočal je, da je bil ranjen in da dobro okreva. Pričakoval je, da bo dobil dva tedna dopusta. Na vlaku domov se je srečal z znanci, ki so prav tako dobili nekaj dni dopusta. Med njimi je bil tudi dober in zaupanja vreden prijatelj, Janšetov Polda. Med vožnjo domov se je stric odločil, da se ne bo vrnil na vzhodno fronto, temveč da bo po prihodu domov odšel v partizane. Če mu je že namenjena smrt, naj raje umre na domači zemlji, kot da bi trohnel nekje v tujini. Bal pa se je, da se bodo Nemci maščevali njegovim domačim; predvsem ga je skrbelo za naju, če se ne vrne na bojišče.

Na svoj odhod v partizane se je zato dobro pripravil. Na Dunaju, kjer so morali dopustniki prestopiti na vlak za Celovec, je stric kupil znamko in razglednico Dunaja, kamor je napisal datum vrnitve na Dunaj in sporočilo staršem, da je do Dunaja srečno prispel. To razglednico je na povratku njegov prijatelj oddal na železniški postaji na Dunaju. Stari starši so jo sprejeli čez nekaj dni. Kartica je bila dokaz, da se je njihov sin prostovoljno vračal na fronto. Vlak, s katerim naj bi se peljal, so napadla zavezniška letala, zato so Nemci strica proglasili za pogrešanega.

Nekaj radovljiških fantov, ki so prišli domov na dopust, se ni hotelo vrniti na fronto in tudi v partizane se niso hoteli vključiti. Skrivališča so si uredili kar doma. Nemci so preiskovali hišo za hišo, a jih niso mogli odkriti. Z zvijačo, da se fantom ne bo zgodilo nič hudega, če se javijo oblastem in vrnejo na fronto, je uspelo Nemcem izbezati nekaj skrivačev. Njihova usoda je bila kruta – kot dezerterje so jih ustrelili v Gradcu. Stric Francelj je našel zvezo s partizani in postal borec - mitraljezec Kokrškega odreda, partizan Gustelj. Veselo je bilo tisti dan, ko se je vrnil domov. Bil je navihan fant in nama s sestrico je popestril marsikatero popoldne. Najlepši so bili dnevi, ko naju je s kolesom na »štangi« peljal k Savi na kopanje.