Med varstvom narave in razvojem turizma

Mekinje – V središču strokovnega dogodka je bila razprava, kako usklajeno in dolgoročno upravljati turistične destinacije in kako ohranjati ravnovesje med varstvom narave in razvojem turizma, s poudarkom na Vodni poti v Kamniško-Savinjskih Alpah in njenem nadaljnjem razvoju.

Vodna pot v Kamniško-Savinjskih Alpah je bila zasnovana v okviru projekta Mreža vodnih poti v Kamniško-Savinjskih Alpah (KSA), ki ga je sofinancirala Evropska unija. Pri njem so sodelovale slovenske in avstrijske lokalne akcijske skupine, ki mejijo na Kamniško-Savinjske Alpe. Gre za daljinsko pohodniško krožno pot (med izviri kakovostne pitne vode), ki je dolga 190 kilometrov, vključuje enajst etap in poteka po že obstoječih poteh. Zasnovana je bila z namenom ozaveščanja, da se domačini zavedo svojega naravnega bogastva in da ga spoznajo tudi obiskovalci. V praksi čisto zares še ni zaživela, delno tudi zaradi poplav leta 2023, ki so določene dele poti odplaknile ali poškodovale. Poleg sanacije se morajo soudeležene strani med drugim dogovoriti tudi o načinu upravljanja poti in pridobiti uradna soglasja.

Kaj se dogaja z Javnim zavodom Kamniško-Savinjske Alpe

Dogodek v Mekinjah je bil prvi v nizu srečanj, na katerih bodo odpirali različne teme, povezane s skupnim razvojem. »Čutimo potrebo, da se povezujemo in pogovarjamo, kako razvijati in ohranjati to območje. Občine na slovenski strani v sicer neformalnem Združenju KSA sodelujemo že več let, imamo čedalje več skupnih tem,« je povedala Barbara Strajnar z Občine Kamnik in dodala, da bodo rezultat več srečanj smernice s konkretnimi ukrepi za naprej. Poudarila je tudi, da je treba na celotno območje gledati kot na celoto, saj narava ne pozna meja. V lanskem letu so se začele aktivnosti za ustanovitev Javnega zavoda Kamniško-Savinske Alpe, ki je bil predstavljen in lepo sprejet na večini občinskih svetov, zaživel še ni. Vključuje občine Kamnik, Luče, Solčava, Jezersko in Preddvor. »Trenutno je zavod v mirovanju, lani se je vse skupaj zaustavilo, ko se je Občina Cerklje odločila, da trenutno ne bo sodelovala. Spremenila se je finančna slika, letos so tudi županske volitve, tako da bomo počakali do obdobja po volitvah. Bi bilo pa precej lažje, če bi imeli zavod in bi z enega mesta upravljali, delali, se prijavljali na razpise …« razmišlja Strajnarjeva. Tudi koordinatorka Združenja KSA Sara Bitenc je v svojem uvodnem nagovoru poudarila potrebo po tesnejšem povezovanju.

Občutljiv prostor, ki ga je treba varovati

Na dogodku sta izkušnje iz prakse predstavila Leon Kebe (Notranjski regijski park) in Martin Šolar (Juliana Trail). Slednji je poudaril, da so imeli pri projektu Juliana Trail največje izzive z umeščanjem v prostor, saj so se držali načela, da skorajda niso delali novih poti. Tudi območje KSA je označil za občutljiv prostor, ki ga je treba varovati. »Če ga ne bomo varovali, če bo vir uničen, tudi turistov ne bo in nihče ne bo imel nič od tega.«

Čeprav Vodna pot KSA sprva ni bila načrtovana z mislijo na turizem, pa odgovorni turizem prinaša številne možnosti in priložnosti. Tudi o iskanju ravnovesja med ohranjanjem narave in turizmom so se pogovarjali na okrogli mizi, ki je bila osrednji dogodek srečanja. Na njej so poleg omenjenih sodelovali še Marko Slapnik (Zavod Poseben dan), Marko Petek (Planinsko društvo Kamnik), Rajko Slapnik (Jamarski klub Kamnik), Rok Teul (Park Jezersko) in Boštjan Jelovčan (vodni somelje). »Če je turizem kontroliran, ni negativnih učinkov,« je poudaril Rajko Slapnik. Marko Slapnik pa je poudaril, da s pravim pristopom turist lahko postane spodbujevalec varstva narave, a da Vodna pot KSA trenutno še ni v tej fazi. »Čas je, da se ustavimo. Če sedaj privabljamo ljudi sem, si bomo naredili škodo. Še enkrat moramo narediti krog umeščanja v prostor, marsikje se da narediti pot bolj optimalno, tudi z upoštevanjem volje domačinov.« Ob tem je poudaril tudi dejstvo, da bo treba stalno preverjati kakovost vodnih virov. Ni namreč vsak izvir neoporečen, pravzaprav precej daleč od tega. »Od tristo analiziranih izvirov smo ugotovili, da jih lahko samo 32 vključimo v to vodno pot. Te izvire je treba spremljati, meriti kakovost vode. Vodna pot ni običajna pohodniška pot, je tudi degustacijska,« je poudaril Rajko Slapnik, ki je skupaj z Vidom Kregarjem opravil večino analiz.

Strokovno srečanje ni prineslo zaključkov, to niti ni bil njegov namen, je pa odprlo mnogo vprašanj in tem za razmislek. Kot je poudarila Barbara Strajnar, gre za dolgoročen projekt, ki zahteva svoj čas.